Ena takšnih je mlada Ljubljančanka Eva Mahkovic, ki je pri Iliadi ena od dveh dramaturgov, sicer pa je že več kot sedem let redno zaposlena v Mestnem gledališču ljubljanskem.
Eva je imela srečo, da je službo dobila takoj po končanem študiju dramaturgije na AGRFT, pri le triindvajsetih letih, in ji tako ni bilo treba razmišljati o tem, da umetniški študiji ne ponujajo obilo možnosti za delo. V MGL je kot študentka opravljala asistenco, nakar se je sprostilo mesto, ki so ga ponudili njej. V teh sedmih letih, pravi, se je naučila vsega, kar zna kot praktična dramaturginja. »Na fakulteti nimaš niti mentorja, poleg tega pa je poklic dramaturga poklic, v katerem se moraš znajti sam, razen res teoretičnih stvari ti nihče ne more natančno pokazati, kako reči potekajo. Tudi mesto v nastajanju predstave si moraš izboriti sam. Danes sem zelo vesela, da delam z igralskim ansamblom, ki ga že poznam, kajti potreben je čas, da se vzpostavi neko zaupanje.« Pa so igralci – če gre verjeti govoricam – res naporni ljudje z velikim egom, s katerimi je težko delati? »Zelo so si različni. Nekateri imajo pač večji, drugi manjši ego,« v smehu odvrne. »Zelo pomemben je občutek za tajming – da veš, kdaj se jim lahko kaj reče in kdaj to res ni primerno. Moraš biti precej psihologa.«
V sedmih letih je v MGL soustvarila kar nekaj odmevnih projektov – poleg Iliade je zelo ponosna na vse, ki jih je delala z Aleksandrom Popovskim in Jašo Kocelijem, ter na predstavo Tri zime –, med katerimi je zadnja predstava Male kraljice, za katero je poleg dramaturgije napisala tudi celotno besedilo. Gre za predstavo o treh dekletih, predstavnicah milenijske generacije, ki se ukvarja s položajem milenijcev v družbi. »Osredotočila sem se na malo mlajša dekleta od sebe, predvsem pa na razkorak, ki sem ga začutila sama. Lani sem namreč dopolnila trideset let in se nenadoma znašla v obdobju, ko prenehaš biti 'mlad in obetaven', pač pa si odrasel in bi moral imeti neke konkretne rezultate. Kako se spoprijeti s to spremembo?« Njena generacija, pravi, se z vstopom v odraslost sicer spoprijema različno: nekateri so že dolgo v rednih službah ali imajo celo družine, spet drugi pa živijo bolj boemsko. Sama si za zdaj še težko predstavlja družinsko življenje, predvsem zato, ker med delom in prostim časom težko ločuje. »Svoje delo imam sicer zelo rada, a je pravzaprav hkrati tudi moj prosti čas, zato si težko predstavljam, kako imajo ljudje v mojem poklicu sploh družino ali resen konjiček. Imam psa, to pa je vse, kar uspem 'pošlihtati' v vmesnem času. Moj urnik je ves čas razdeljen in velikokrat so vaje tudi zvečer, čez dan pa se gotovo najde kaj, kar moram napisati ali prevesti.« Čas si vzame tako le za sprehode s psom, tek ali, kot verjetno skoraj vsaka ženska, nakupovanje. Pred časom se je bolj intenzivno ukvarjala tudi s pisanjem – njene Vinjete straholjubca so serija grotesk z ilustracijami Eve Mlinar –, a je to zaradi pomanjkanja časa nekoliko odložila.
