V življenju je nanizal mnoge nepozabne vloge v gledališču, filmih in nadaljevankah, za katere je prejel številne nagrade. Tudi najbolj žlahtno in prestižno, Borštnikovo. Aprila letos je praznoval sedemdeseti rojstni dan, po njegovih stopinjah pa gre tudi njegov sin Aljoša.
Štajerski igralec se z nostalgijo spominja, kako ugledno je bilo včasih gledališče. Ljudje so s strahospoštovanjem in občudovanjem stopali v gledališko zgradbo. Kadar so se odpravili v gledališče, je bil pravi praznik. Tudi za Petra, ki ga je najprej premamil učiteljski poklic. Mladi učitelj pa je bil že od nekdaj aktiven na ljubiteljskih odrih. Daljnega leta 1963 se je znašel na odru SNG Maribor v vlogi Poprčka. Še prej pa je s prijateljem, pozneje s še enim velikanom slovenskega gledališča Tonetom Partljičem, ustvarjal v ljubiteljskem gledališču v Sladkem Vrhu. Skupaj sta tudi marsikatero ušpičila, kot se je za mlade fante pač spodobilo. Še danes se z nostalgijo spominja tistih časov. Za »uradni« vstop v profesionalno mariborsko gledališče šteje leto 1970, ko ga je k ustvarjanju povabil Branko Gombač. Čeprav ni bil profesionalni igralec z diplomo, je mladi Peter navduševal s svojim talentom. Zato ni čudno, da so se že kmalu začele vrstiti prve nagrade – za vlogo Tončka v Matičku Antona Tomaža Linharta je prejel Borštnikovo diplomo. Začel pa je nizati še druge opazne vloge v delih slovenske in svetovne dramatike ter z leti dozorel v eno najbolj prepoznavnih imen mariborskega in slovenskega gledališkega sveta.
Kljub temu da je bil zelo nadarjen, se je moral kar nekaj časa spopadati z dejstvom, da nima »uradne« igralske izobrazbe, da ni akademsko šolani igralec. »Šolanje je vedno velikega pomena. Jaz sem moral sam nadoknaditi, ker nisem obiskoval akademije. Na njej se izučiš obrti, štiri leta se družiš z drugimi igralci. Tako pa sem se štiri leta sam učil dikcije …« se spominja trnovih začetkov. A kjer je volja, tam je tudi pot, in Peter jo je dodobra uhodil. Nizal je vloge v gledališču, prihajati so začele ponudbe za sodelovanje v filmih, nanizankah, radijskih igrah. Odigral je več kot sto vlog v najrazličnejših gledaliških žanrih – od tragedij, komedij, dram, otroških predstav. Teatrolog Vasja Predan ga je označil za »enega najbolj odprtih in svetlih odrskih ustvarjalcev,« zato ni čudno, da je imel na Štajerskem veliko zvestih gledalcev, ki so ravno zaradi Petra še pogosteje hodili v gledališče.
Zlati časi povezanosti in prijateljstva
»Najbolje sem deloval pri študijah iger, kjer je prevladovalo družinsko vzdušje in tovarištvo,« je povedal. Kljub temu pa je ustvarjanje v gledališču težko. »Igralec je na odru vedno sam, pomembna je neka odrska prezenca. Morda je pri monodrami več dela, več garanja pri učenju besedila, saj se tega sicer naučiš tudi pri dialogih in delu z drugimi igralci. A bistvene razlike ni, treba je pač ustvariti neko prezenco,« je povedal in dodal, da je v svojo zadnjo vlogo, delo Sokratov zagovor, vložil več kot eno leto dela. »Glede ur, ki so šle za učenje besedila – nešteto jih je bilo. Potrebna sta bila izjemna samodisciplina in samonadzor. Treba se je bilo usesti in guliti. Res je bilo garanje,« se spominja. Predstava mu je veliko dala, med drugim tudi drugačen pogled na življenje, smrt in minevanje, o čemer danes vse premalo razmišljamo in potiskamo na rob zavedanja.
Peter je iskreno spregovoril tudi o tem, kaj se mu je dogajalo v dolgih letih bogate gledališke kariere. V več kot štiridesetih letih, ki jih je preživel v gledališču, je velikokrat prišel do točke, ko je želel nehati. Igralski poklic se mu je zdel poln dvomov, po njegovem igralec ne sme biti pretirano samozavesten in nadut, saj to gledalci začutijo. Kljub dolgi kilometrini na odru je bila trema vedno prisotna, čeprav je bil na odru vedno videti samozavesten. Hkrati pa je tudi zelo samokritičen. Od 140 vlog, ki jih je ustvaril, je zadovoljen samo z desetimi. Nikoli si ni želel igrati nič posebnega. Tako kot je sicer v življenju, je veliko odvisno tudi od sreče. On jo je imel, saj je sodeloval z umetniškimi vodji in režiserji, ki so mu ponujali najrazličnejše žanre. Tako je tudi zorel in se šolal. »Ko te režiserji enkrat poznajo, ni več težav. Imel sem srečo, da sem delal z najboljšimi slovenskimi in tujimi,« je zadovoljen. Svojo igralsko pot v mariborskem gledališču je sklenil pred desetimi leti.
Pridno obiskuje gledališče
Čeprav je že dolgo upokojen, Peter še vedno pridno hodi v gledališče. Predvsem na predstave sina Aljoše, ki je bil prej poročen z igralko Ivo Krajnc, zdaj pa je s priznano hrvaško plesalko Lado Petrovski. »Za igralski poklic ga nisem niti spodbujal niti mu ga branil, čeprav na začetku nisem bil ravno vesel, da se je tako odločil. Danes pa vidim, da je srečen,« je iskren. Dodaja pa še, da otroci igralcev nimajo najlažje poti, saj morajo na neki način stopiti v čevlje svojih staršev in jih radi primerjajo z njimi. Za Aljošo je, kot vsi starši, želel le najboljše. Predstavil mu je tudi temačnejše plati igralskega poklica, nikoli pa mu pred predstavo ni svetoval, kako naj oblikuje vlogo. Po predstavi je vedno dovolj časa in prostora za pogovor. »Navsezadnje sem po poklicu učitelj, in ne diplomant gledališke igre,« se smeji.
