A tudi zanj je prišel čas, da stopi iz območja, ki ga najbolje pozna, in se preizkusi še v drugih vodah. Tako je najprej prevzel vodenje kviza Vem!, v zadnjem času pa se spoprijema z večjim voditeljskim izzivom – vodenjem zabavne oddaje Kdo bi vedel.
Čeprav se je kot voditelj kviza Vem! prikupil tudi mnogim gledalcem, ki ne spremljajo športnega programa in ga zato prej niso poznali, skromno pravi, da povečane prepoznavnosti ni opazil. »Na cesti me mimoidoči ne cukajo za rokav ali prosijo za fotografiranje vsakih sedem korakov. S tem, hvala bogu, nimam težav. So me pa s kvizom Vem! povezovali predvsem otroci, kar me veseli.«
Ko je bil sam otrok, Saša sicer ni sanjal o novinarstvu. »Najprej sem si želel, da bi bil strojevodja, potem sem imel idejo, da bi bil arhitekt, nato, da bom statik. No, v zadnjem letniku srednje šole pa sem se vendarle odločil, da bom novinar.«
Na RTV Slovenija je prišel z željo, da bi delal kot športni novinar. »Šport je bil vedno del mene in izbira je bila logična.« Prvo priložnost mu je nato daljnega leta 1992, tik pred poletnimi olimpijskimi igrami v Barceloni, dal takratni urednik Marjan Lah. Bistvene razlike med delom športnega novinarja in novinarja iz informativnega programa ne vidi – oziroma je vsaj ne bi smelo biti. »Vse nas mora voditi želja po objektivnem poročanju. Športni novinar se sicer lahko nasmeji ali pošali, navsezadnje naj bi bil šport zabava, sicer pa je to, nasprotno od prepričanja mnogih, enako resen poklic kot poklic novinarja v informativnem programu.«
Ker je športnemu novinarstvu tako predan, se mu tudi ob vodenju Vem! in Kdo bi vedel ni bil pripravljen odreči. Med snemanjem Vem! je obe vlogi kombiniral tako, da je dopoldne posnel kviz Vem, zvečer pa vodil športna poročila ali bil v studiu na kakšni tekmi, pa tudi po začetku snemanja Kdo bi vedel se njegovo delo v športnem programu po obsegu ni zmanjšalo. »Edino, na kar vpliva sodelovanje pri oddaji Kdo bi vedel, je to, da ob sobotah trenutno ne vodim športnih poročil – zato da se ne bi nekaj minut pozneje pojavil še v kvizu. Sicer pa je šport še vedno moja velika ljubezen. Če se v obeh vlogah, torej voditeljski in vlogi športnega novinarja, ne bi tako dobro počutil, ju ne bi združeval,« še dodaja.
In zakaj se je sploh podal v voditeljske vode? »Gotovo zaradi izziva. Česa takšnega v karieri še nisem počel, če izvzamemo kratek kviz, ki sem ga že pred časom vodil v sklopu studijske oddaje med nogometno Ligo prvakov. Zamikalo me je. Ko pa je za tem prišla še ponudba za Kdo bi vedel, nisem niti za trenutek mencal. Všeč mi je format, kapetani so odlični.« Vendar je vodenje kviza s seboj prineslo to, da je ob koncih tedna polno zaseden, zato je zelo hvaležen svoji družini, da ga ob tem podpira. »Zlasti od srca hvala moji dragi Tini, da potrpi, ko me ob službenih obveznostih ni doma, čeprav ji pogosto ni lahko, kajti vikend z Kdo bi vedel ne pomeni prostih ponedeljkov in torkov v športnem programu.« Na snemanju kviza pa njegova tri dekleta še niso bila. »Morda zato, ker gremo skozi vprašanja že doma. Kdo bi vedel!« Bolj jih veseli – zlasti Saševo hčer srednješolko – skupno igranje družabnih iger, ki jih imajo po njegovih besedah doma kar precej. Da se od napornega urnika odklopi sam, pa gre rad v gozd, kjer najde mir in tišino, ali malo polenari. »Za dodatno sprostitev je tu še hrupna rok glasba – ko ni nikogar doma ali ko se zaprem v kuhinjo med kuhanjem, drugi pa zaradi ropotanja sesalca v drugih prostorih tega ne slišijo.«
