Sodeč po novih epizodah Bega v zaporu je že tako, kajti odkar se je leta 2009 poslovil od serije in se letos vanjo vrnil, se ni postaral niti za eno samo gubico. Že res, da se je vmes zredil – tabloidi so navdušeno poročali o tem – in priznal, da je gej, ampak ves ta stres očitno na njegovo lepoto ni vplival.
Beg iz zapora mu ni prinesel le slave, ampak tudi najboljšega prijatelja –soigralca Dominica Purcella. V dvanajstih letih sta nastopila v kar treh skupnih projektih: še v serijah The Flash in Legende jutrišnjega dne. »Oživitev serije se mi zdi redko darilo, ki mi je pri skoraj 45 letih (toliko jih bo dopolnil junija) omogočilo, da lik igram bolj po moško. Oba z Dominicom sva bila leta 2005, ko smo začeli, fantiča. Mislim, da je razlika na televiziji takoj vidna.« Dominic je dve leti starejši od njega.
»V veselje mi je, če se samo družim z Wentworthom, sodelovanje je samo pika na i,« je prijatelju dal poklon Dominic. Še več, poznata se tako dobro, »da vem, da ga moram pustiti pri miru, če je muhast in slabe volje. Enako velja zame: če sem tak, me Wentworth prav tako pusti pri miru.« Wentworth dodaja: »Drug drugega res razumeva. Če si greva na živce, to veva, in si pustiva dihati.«
Kadar pa je treba, sta si na voljo, kadar koli. Še posebno težko je bilo za Wentwortha leto 2010, tisto, v katerem je pridobil nekaj kilogramov in postal tarča posmeha. »Takrat sem se igralsko delno upokojil in se zaradi več razlogov pritajil. Bil sem v depresiji in sem razmišljal o samomoru. Trpel sem molče. Redki vedo, kako zelo. Bilo me je sram, počutil sem se kot pokvarjeno blago in glasovi v glavi so mi govorili, naj se podam po samouničevalni poti. Ni bilo prvič. O samomoru sem prvič razmišljal pri petnajstih.« Če ga vprašajo, ali je bil takrat to klic na pomoč, odvrne: »Na pomoč pokličeš, če verjameš, da ti bo nekdo pomagal. Jaz sem želel vse končati. Leta 2010 pa sem bil resnično na najnižji točki v svojem odraslem življenju. Iskal sem načine, kako bi si ga olajšal in se zamotil. Zatekel sem se k hrani. Drogam. Alkoholu. Seksu. Ampak hrana je bila tista, ki sem se je najbolj veselil. Se nanjo lahko zanesel. Bili so dnevi v tednu, ko je bil njihov vrhunec ta, da sem se veselil obroka in nove epizode Top Chefa. Včasih je bilo to dovolj. Moralo je biti. In tako sem se zredil. Veliko hrupa za nič, pravzaprav, razen za fotografe, ki so krožili okoli mene kot plenilci in objavljali mojo fotografijo iz Bega iz zapora in novejše. Od postavnega do zavaljenega, so pisarili zraven. Moja mama ima prijateljico, ki vedno prva oznani slabo novico. Seveda je takoj izrezala to o meni in ji jo poslala po elektronski pošti. Mama me je poklicala. Bila je zaskrbljena. Leta 2010, ko sem se boril z duševnim zdravjem, je bila to res zadnja stvar, ki sem jo potreboval. A da skrajšam zgodbo – preživel sem. Ko danes vidim te fotografije, sem vesel. Spominjajo me na moj boj, vztrajnost in žilavost, ko sem se soočal z različnimi demoni. Nekateri so bili znotraj mene, drugi zunaj. Kot regrat, ki se prebije skozi pločnik, se nisem dal. Še vedno se ne. Kljub vsemu. Ko sem prvič videl tiste fotografije, me je, priznam, bolelo, ko sem dihal. A tako kot vsemu v življenju je bilo tudi temu treba pripisati pomen. In pomen, ki ga pripisujem tej svoji podobi, je moč. Zdravljenje. Odpuščanje. Sebi in drugim.«
Leta 2013 je priznal, da je gej, ko je zavrnil povabilo na mednarodni filmski festival v St. Peterburgu, in sicer zaradi zakonodaje, ki je v Rusiji izrazito homofobična. Na neki dobrodelni prireditvi za človekove pravice je istega leta v govoru dejal: »Ko sem odraščal, sem bil tarča. Govoriti na pravi način. Stati na pravi način. Držati zapestje na pravi način. Vsak dan je bil preizkus in na tisoče načinov mi je lahko spodletelo, na tisoče načinov sem izdal samega sebe, ko sem se trudil, da ne bi živel po merilih drugih, po merilih sprejemljivega, vsega, kar je veljalo za normalno.«
O ljubezenskem življenju pa noče govoriti: znano je le, da je njegov zdajšnji izvoljenec kanadski igralec Luke MacFarlane.
