A prvi vtis vara! Ko se z Denisom pogovarjaš nekaj minut, ugotoviš, da je izjemno topel, empatičen človek, z neverjetno življenjsko zgodbo.
Javnost ga je prvič spoznala kot člana skupine Kocka, v kateri je ustvarjal deset let, nato pa je svojo pot nadaljeval v kikboksu. Leta 2015 je postal svetovni prvak v disciplini K-1 v organizaciji WFMC. Prek borilnih veščin je pridobil izkušnje, ki mu še danes pridejo prav – tudi v oddaji Zvezde plešejo: »Še dobro, da sem v mladosti treniral karate, kjer smo imeli določene gibe, ki smo si jih morali zapomniti. Delali smo kate, in te so mi do zdaj zelo pomagale pri plesu. Čeprav so gibi popolnoma novi, si kar hitro zapomnim koreografijo. Spoznal sem, da česar koli se lotim, to naredim po svojih najboljših zmožnostih. Dal bom vse od sebe. Ples mi postaja všeč.« A ne samo ples, všeč mu je tudi soplesalka Martina Plohl: »Energijsko se neverjetno ujameva, je izjemno mehka oseba, ki pa zna biti zelo temperamentna in zna to tudi pokazati. To mi je zelo všeč, saj ne maram neodločnih žensk.« Ob vprašanju, ali je mogoče, da se iz prijateljstva morebiti razvije še kaj več, se Denis namuzne in navihano odgovori: »Trenutno sem osredotočen na nekaj drugega, je pa Martina zelo luštno dekle, ne vem, ali bi se je kdo branil. Zlahka bi imel tako žensko ob sebi vse življenje.« V oddaji se odlično razume s sotekmovalci, s katerimi morda ne bi nikoli postal prijatelj, če bi ostal pri zavrnitvi povabila k sodelovanju. »Najprej sem ustvarjalce oddaje zavrnil, ker v življenju nisem plesal. Samo migal sem z glavo. No, potem pa sem si premislil, ker sem si rekel, da grem iz območja udobja, ki sem ga navajen, saj je to zagotovo dobro za mojo osebno rast, obenem pa še dobra reklama.« Čeprav ima veliko oboževalcev, je njegova največja oboževalka mama, ki vsakič joče od sreče, ko vidi sina plesati na televiziji. Podpira ga sicer tudi pri borilnih športih, vendar njegovih tekem nikoli ne gleda, saj ne mara agresivnosti.
Agresivnost v družini
»Ko sem bil mlad, je bil oče alkoholik in je bil agresiven. Mama mi je dala vse, me ščitila, dajala denar, očeta pa nisem kaj dosti zanimal. Oba z mamo sva se bala, kaj bo, ko oče pride domov,« odkrito pripoveduje. Pravi, da je morda eden od razlogov, da se je začel ukvarjati z borilnimi športi, ta, da bi se znal očetu postaviti po robu. »Ko sem začel trenirati, se je oče sicer odločil, da neha piti, a še vedno sem do njega gojil sovraštvo, v smislu, da bi ga polomil, če bi hotel kaj narediti članom družine. No, pozneje sem prek discipline v karateju spoznal, da ni smisel, da nekoga razbiješ. Ugotovil sem, da je v bistvu smisel, da nekoga spremeniš. Enkrat sem mu sicer pokazal svojo moč, a se je pozneje tudi oče spremenil in zrasel. Ugotovil je, da ne more biti agresiven do družine.« Danes sta z očetom v dobrih odnosih.
Športna pot
Karate je začel trenirati pri enajstih letih, njegov vzornik je bil Jean-Claude Van Damme. Gledal ga je po televiziji in se učil njegovih gibov. Njegov trener Darko Toplišek ga je na prvem treningu zato začudeno vprašal, kje je treniral do zdaj, Denis pa mu je odvrnil, da sam, doma. Zelo hitro je napredoval v tekmovalno skupino, osvojil črni pas in naziv državnega prvaka. Čez nekaj let je karate zamenjal za kikboks. Začel je hoditi v fitnes in pridobil kar dvajset kilogramov. Leta 2013 je pristopil k največji evropski organizaciji FFC in se v njej bori še danes, poleg tega pa borilnih veščin uči tudi otroke v svojem Samurai Gymu. »Če vidim, da družina nima denarja, otroka treniram tudi zastonj. Sodelujem tudi z Zvezo prijateljev mladine Ljubljana Moste, tako da vsako leto peljem otroke na kampiranje v Kranjsko Goro.« Po njegovih besedah so otroci najbolj iskreni in te lahko veliko naučijo, potrebuje pa vsak od njih čisto drugačno motivacijo in pristop k športu: »Imam neverjetno sposobnost, da pri vsakem posebej začutim, kaj potrebuje.« Morda se mu otroci zlahka odprejo tudi zaradi njegove čustvene plati. Kot prizna, je izjemno mehek in ga stvari zlahka ganejo, tudi kakšen dober film, ob katerem potoči solzo ali dve. Ko bo prišel pravi čas, bo tudi sam postal oče, do takrat pa enostavno uživa v delu z otroki. »Najbolj sem hvaležen višji sili, da lahko delam to, kar imam rad. Če bi moral delati v neki trgovini, bi se po moje že obesil,« pravi Gorenjec, ki je sicer končal srednjo trgovsko šolo, a se v tem poklicu ni našel.
