Večina namiguje, kar Gršičeva sicer odločna zanika, z besedami, da »se ni nič šparalo«, na to, da tudi potni stroški na relaciji Vojna vas–ljubljanske Žale–Vojna vas niso zanemarljivi: mrliški avto potrebuje vinjeto in za najmanj 35 evrov goriva – za 194 kilometrov poti.
Kaj poreče Malerič? O dolgovih in domnevnem nasilju nad nekdanjo ženo Rozalijo smo želeli govoriti tudi z Boštjanom Maleričem. Ko smo mu pojasnili, da bi radi slišali njegove odgovore v zvezi z zapisanimi navedbami nekdanje žene, pa je zgolj na kratko dejal: "Brez komentarja sem."
CENA ZA RESNICO
Sinova imata zdaj pet in sedem let, eden je v vrtcu, drugi v šoli. Gršičeva je privlačna na pogled, iskriva sogovornica, samozavestna, odločna, sposobna. Devetindvajsetletna samohranilka je stežka privolila v izpoved, razumljivo. Včasih si želi, da ne bi nikdar obelodanila tega, kar je bilo po njenem mnenju moralno nesprejemljivo, spet drugič ve, da je ravnala v skladu z vestjo in etiko. Cena, ki jo je Rozalija v zameno za resnico plačala, je bila visoka, mogoče previsoka. »Najprej je bilo krasno, imela sva se rada, kakšen mesec pred poroko se je začelo ... Njegovo mater sem doživela kot izredno ljubosumno, njegovega svaka sem se takrat bala. Morala bi oditi, a me je lastni strah paraliziral.« Belokranjsko mestece, kjer živi s sinovoma, je še naklonjeno njenemu nekdanjemu soprogu, očetu njunih sinov, obsojenemu pogrebniku, ki ga je 3. februarja črnomaljsko okrajno sodišče zaradi skrunitve grobov in trupel spoznalo za krivega. Še danes lastnik podjetja Miklavž Malerič je bil obsojen na leto dni in pet mesecev pogojnega zapora s preizkusno dobo treh let. Za tri leta so mu prepovedali opravljati pogrebne storitve in pokopališko dejavnost.
Sodba pa še ni pravnomočna, okrajni sodnik Igor Fortun pravi: »Sodba obdolženca je še v fazi roka za vložitev pritožbe. Zagovornik obdolženca in okrožno državno tožilstvo sta prejela sodbo 8. 3. 2016, obdolženi Boštjan Malerič pa sodbe do tega trenutka še ni dvignil, tako da bo zanj tekel 15-dnevni rok za vložitev pritožbe šele od dneva dviga sodbe, ki mu je bila poslana dne 7. 3. 2016. Sodba postane pravnomočna, če nobeden od upravičencev do pritožbe ne vloži pritožbe v 15-dnevnem roku od prejema sodbe.« Tako lahko svojo pokopališko obrt izvaja. V tednu ob zaključku naše redakcije je imel najmanj dva pogreba.
NA DVEH BREGOVIH
Nečednosti, ki si jih je Malerič privoščil, so pustile posledice; nekdanja sodelavca in zakonca ne spregovorita več, možnosti, da bi bila prijatelja vsaj zaradi sinov, je malo, pojasni Rozalija. »Rada bi normalno govorila z njim, zaradi fantov, ki z vso zoprnijo nimata čisto nič, pa noče.« Družinski prijatelji so se postavili na dva bregova, v vaških gostilnah ogovarjajo vsepovprek. Najdrznejši menijo, da prav Rozi, tako jo kličejo bližnji, stoji za nečednostmi trgovanja s smrtjo, da so na primer pokopali pokojnega brez njegove žare in podobne morbidnosti. »Ne morem se ozirati na čenče, moja skrb sta moja dva sinova. Dejstvo je, da jaz v nasprotju z nekaterimi pometam s svojo metlo samo po svojem dvorišču,« pravi Rozalija. Gršičeva sicer nikdar ni bila v postopku ali osumljena, zoper njo v zadevi trgovanja in varčevanja z mrtvimi ni bilo sodnih obtožnic. Sodijo pa ji cesta in vaški jeziki, ti pa so hujši od vsake sodne dvorane.
TEŽKO ŽIVLJENJE
Imela je težko življenje, bila je žrtev in priča nasilja, zdi se, da je ne more nič presenetiti, kot da je videla vso zlo, »zaplankanost« sveta. »Brat, mami in jaz smo bili neštetokrat tepeni. Moj oče je podlegel vplivu babice, svoje mame, kasneje sem to doživela še enkrat, v naravi Boštjanove mame, moje bivše tašče. Spominjam se tedna, ko me je pristojni center za socialno delo zaradi nasilja za sedem dni ločil od očeta in doma, to je moj najlepši spomin na otroštvo. Pri 16 letih sem zapustila matično družino in se vselila v stanovanjsko skupnost Zeleni tir, ta je del Mladinskega doma Jarše. Hvaležna sem svoji vzgojiteljici Marini Rop, da me je vodila, s trdno voljo pripeljala do kruha. V prestolnici sem uspešno zaključila šolanje in se vrnila v Črnomelj. Včasih se vprašam, kje živim, iz Ljubljane nisem navajena takšnih in drugačnih ... negativnih okoliščin,« meni Rozalija. Posledice pa, kot je to pogosto, nosijo otroci. To je tema, pri kateri se mati dveh sinov in hkrati njuna skrbnica – očeta Maleriča vsak vikend obiskujeta – preporodi in je hkrati najbolj občutljiva. Zadnje mesece jo je strašno skrbelo in okupiralo to, da bi njen starejši sin za svoj rojstni dan dobil prvo harmoniko. Predana jima je in opaziti je, da se odlično razumejo; 9-letni J. se za hip pridruži pogovoru in pove: »Bolje je zdaj, ko smo sami. Nihče se ne prepira, veliko se igramo in smejimo.« Fanta sta lepo vzgojena, poslušna, čeprav z nizkimi dohodki, se Gršičeva ne pritožuje, pove, da je videla revščino, ve, kako težko živijo drugi, zato ne toži: »Samo da sta sinova zdrava.«
KRUTA BOLEZEN
Ve, o čem govori; na zadnji dan starega leta, natanko ob 15. uri popoldne, je od nevrologa izvedela kruto resnico – zbolela je za multiplo sklerozo. Multipla skleroza (MS) lahko vodi v trajno invalidnost in je najpogostejša nevrološka bolezen med mladimi odraslimi, med 20. in 40. letom. Za to avtoimunsko obolenje centralnega živčnega sistema še vedno ne poznamo ne vzroka ne zdravila, in to je pri MS najhuje – nepredvidljivost bolezni. Dodajmo, da z multiplo sklerozo živi tudi hrvaška pevka in pisateljica Anđa Marić ter igralka iz serije Sopranovi Jamie-Lynn Sigler.
Zdi se, da preizkušnjam ni konca: »Miklavž Malerič mi dolguje plače za delo v pogrebnem podjetju, kjer sem poleg administrativnega dela opravljala delo voznice in vse drugo potrebno, znesek obveznosti iz tega naslova je okoli 7000 evrov.« Pove, da nekdanji soprog sploh ni slab po srcu, celo dobričina da je, da pa nanj premočno vplivajo drugi, razni prijatelji, ga poizkuša braniti. Ima nekaj manj kot petsto evrov prihodka, a pravi, da je videla, kako težko živijo drugi, da se nima pravice pritoževati, čeprav je v zadnjih treh letih prejela samo dve mesečni preživnini, za januar in februar 2015. Bivši mož dolguje okoli 3000 evrov alimentov, 220 mesečno za oba otroka skupaj. Del zneska sta skompenzirala, pravi. Na vprašanje, kako je s skupnim premoženjem, pojasni: »V času zakona sem vzela kredit za pogrebno vozilo in druge nujne stvari, da bi lahko delali, obroki so odplačani. Ostal pa je en kredit za pogrebno podjetje, zanj sem pred leti jamčila, kot solidarni porok, v višini 45.000, tega Miklavž Malerič, d. o. o., ne plačuje; morala ga bom odplačati sama ali pa bom znesek morala iztožiti, prav te dni so mi dodelili pravno pomoč. Vemo, kako to gre, moraš sodelovati, tudi če nisi zapravil, sicer mi bodo zarubili, kar imam.« Rozalija nam pove, da za očeta bivšega moža, ki je zasnoval zdaj razvpito pogrebno podjetje – tast je bil pokojen že, ko se je priženila –, tisti, ki so ga poznali, ne najdejo dovolj lepih besed. Krajani povedo, da ne bi mirno prenesel nečednosti, ki so se zgodile; sam naj bi deloval popolnoma drugače, transparentno in pošteno. Zakaj se je po štirih letih in dveh prekrasnih otrocih odločila za razvezo in šla v podnajemnike, sprašujemo. »Nasilja, verbalnega in telesnega, nisem zmogla prenesti. Ko sem bila noseča z drugim sinom, me je tako davil, tepel, da sem poiskala pomoč zdravnika, dobila sem ročno opornico,« tiho pripoveduje med ogledom zdravniškega potrdila. Zakaj se je odločila za prijavo pristojnim šele leta 2013? V tem času sta bila z Maleričem že leto dni narazen, ker pa je še delala v družinskem podjetju, je morala vedeti, kaj in kje se dogaja. »Večkrat sem mu rekla, naj preneha, v imenu vsega, kar je sveto, a me je običajno nekam poslal. Bala sem se ga. Kaplja čez rob je bil tisti nesrečni pogreb brez žare, ki sem jo pripeljala iz Ljubljane, potem ko je moj nekdanji pokojnega že pokopal. Brez njegovih posmrtnih ostankov. Žaro umrlega sem štiri dni pozneje našla v mrliški vežici, skrito za čistili. No, s tem nisem mogla več živeti, vedeti in normalno živeti ni šlo več.« Kar je pri Belokranjki, ki je končala srednjo ekonomsko in trgovsko šolo (z začetim zdravstvenim izobraževanjem bo nadaljevala, ko bo pri hiši več denarja), najlepšega, kot povedo sokrajani, je, da je prva, ki bi pomagala. Poznano nam je, da je prav Gršičeva morda celo največ storila, da bi malemu Niku Ledinskemu Fariču – o njem je pisalo veliko medijev – zagotovili denarna sredstva za terapije, ki jih potrebuje zaradi hude oblike atopičnega dermatitisa, a so samoplačniške in jih izvajajo le v francoskem mestu Avene. Zanj je, med drugimi pomoči potrebnimi, nedavno tega organizirala celo dva humanitarna koncerta; tako bo Nikec to nedeljo tudi zaradi dobre tete letel v obmorsko državo na zahod Evrope in se vrnil, če ne zdrav, pa vsaj boljši, da bo noči prespal brez praskanja in prehudih bolečin.
