Mama naj bi ga po krutem dejanju celo poslala k sosedom po vreče za smeti, kamor naj bi spravila truplo nesrečne žrtve. Čeprav so bili po zločinu vsi pretreseni in šokirani, so se nenavadne reči tam dogajale že prej. Predvsem bližnji sosedje so opažali, da Prešernova s svojim otrokom ne ravna lepo, in njeno ravnanje prijavili tržiškemu centru za socialno delo. A kljub prijavi je otrok še naprej odraščal ob mami, ki naj bi se spopadala s hudimi psihičnimi težavami.
Je to še ena slovenska zgodba o nedelovanju institucij, ki bi morale zaščititi otroka?
Direktorica CSD Tržič Ljupka Cahunek nam je povedala, da so prejeli dve prijavi, in sicer eno anonimno in drugo z znanim prijaviteljem, ter takoj sprožili vse postopke za zaščito otroka. »Po prejetju prijave avgusta letos smo opravili tudi razgovor s prijaviteljem, družino pa smo skrbno spremljali, jo obiskovali, sodelovali s šolo, zdravstvenim domom in policijo. Družini je bila nudena pomoč psihologa, ta je opravil pogovor z otrokom, in drugih strokovnih delavcev za ureditev razmer v korist otroka. Tudi ob prijavi zanemarjanja otroka smo ukrepali in zadevo predali na policijo. Gospa Uršula Lonka Prešeren je pri vsem tem sodelovala, resda včasih z nekoliko nejevolje, in ni vedno na vse pristala, vendar pa ni bilo nobenih indicev, da bi lahko mi kot CSD storili še kaj več.«
Otrok priča okrutnemu umoru
V zadevi »umor v Tržiču« je več kot očitno, da nekaj ni v redu. Vsi so delali po zakonu, vsi so naredili vse, da bi zaščitili otroka, vendar pa se je vse skupaj končalo tako, da je bil otrok priča okrutnemu umoru, ki naj bi ga zagrešila njegova mama. Ob tem ne dvomimo, da naše institucije niso ravnale po zakonu, se nam pa poraja dvom o obstoječi zakonodaji, ki bi morala ščititi otroka. Otrok Uršule Lonka Prešeren žal še zdaleč ni edina žrtev delovanja po zakonu, spomnimo se samo koroške deklice, ko policija več mesecev ni imela zakonskih pooblastil, da bi vstopila v hišo, kjer naj bi jo oče skrival.
Tudi domnevna storilka je žrtev!
Poleg tega lahko za žrtev nedelovanja institucij označimo tudi domnevno storilko. Morda bi ob prijavi njenega domnevno grdega ravnanja z otrokom potrebovala samo obvezni svetovalni pogovor s strokovnjakom, ki bi morda ugotovil, da je morda v hudi čustveni stiski in bi ji morda poskusil pomagati. Ker takšnega svetovalnega pogovora naš zakon ne predvideva, saj – kot nam je razložila sekretarka Skupnosti centrov za socialno delo Darja Kuzmanič Korva, »gre za posege na področju kazenskih postopkov in zdravljenja oseb s težavami v duševnem zdravju in jih kot ukrep na področju socialnega varstva ne poznamo,« – se pri nas velikokrat dogajajo hude stiske, vse po črki zakona.
Prijavite nasilje tudi na policijo! In kaj naj ob obstoječih zakonih naredi vsakdo med nami, če opazi nasilje nad otrokom oziroma grdo ravnanje? Tone Dolčič svetuje, da naj vsekakor zadevo prijavimo tudi policiji, saj bo prijava v tem primeru obravnavana bolj formalizirano kot pa na CSD. »Policija ima bolj definiran, jasen in obvezujoč postopek ter mora ukrepati in sprožiti vse postopke, CSD-ji pa lahko delujejo bolj mehko in z neobvezujočimi pogovori. Po naših izkušnjah so CSD-ji bolj previdni in rezervirani ter poskušajo ugotovljene probleme rešiti z 'blažjimi' sredstvi oziroma manj togo. Kje pa je meja, je dejansko vprašanje v vsakem posamičnem primeru. Edini recept pri ugotavljanju pravilnosti postopkov in sprejetih ukrepov je odgovor na vprašanje: Ali je bilo to v otrokovo korist?«
V zakonodaji manjka obvezni pogovor
Če je torej tako, je treba takšne zakone spremeniti! S tem se strinja tudi namestnik varuhinje človekovih pravic Tone Dolčič, ki je med drugim odgovoren za področje varstva otrokovih pravic. »V naši zakonodaji, ki bi morala ščititi otroke, manjka predvsem to, da bi starše nekako 'prisilili' v obvezni razgovor s strokovnjakom, v obvezno svetovanje. Tako bi starše takoj ob nastanku problema, zagotovo pa še pred sodnim procesom, skušali prepričati in se pogovoriti z njimi, kaj bi bilo za njihovega otroka najbolje. Če bi zakon določil takšno obliko predsodne pomoči, bi bilo potem tudi lažje odločiti, koliko si starši želijo urediti vse skupaj. Velika razlika je med starši, ki recimo pridejo na pogovor in sodelujejo, in tistimi, ki zamahnejo z roko in se že po tem vidi, da jih reševanje ne zanima.«
Namestnik varuhinje otrokovih pravic nam je še povedal, da so po njegovem vedenju centri za socialno delo preobremenjeni in se ne morejo posvečati vsaki zadevi toliko, kot bi se morali, zato tudi morebitnega predsodnega obveznega pogovora ali svetovanja ne bi nujno izvajali sami, ampak bi si lahko, kot imajo to urejeno v tujini, pri tem pomagali z nevladnimi organizacijami.
Ker svetovanje ni obvezno, se mu izogne 80 odstotkov ljudi
Da bi bil takšen obvezni svetovalni pogovor oziroma pogovor s psihologom smiselno uvesti, je prepričana tudi Ljupka Cahunek, in to tako v tem primeru kot v drugih. »Ljudje so v strahotni stiski, ogromno je motenj in mejnih osebnosti, a vendar se jih velika večina, rekla bi 80 odstotkov, ponujenemu svetovanju izogne, saj ni obvezno. Prepričana sem, da bi se, če bi bil takšen pogovor obvezen, izognili mnogim hudim situacijam in stiskam. Pričakujemo, da bo nov družinski zakonik prinesel dodatne ukrepe CSD za zaščito otrok.«
Tudi mag. Darja Kuzmanič Korva je prepričana, da imajo centri za socialno delo premalo pristojnosti: »Center za socialno delo ima premajhen nabor možnosti in ukrepov, zato smo težko pričakovali novo družinsko zakonodajo; ta je vsebovala nekaj novih, sodobnih in učinkovitih rešitev, ki jih poznajo tudi druge države. A očitno tega ob zapletih (z referendumom o družinskem zakoniku, op. a.) še dolgo ne bomo uspeli imeti, življenje pa tako odrasli kot otroci živimo tu in zdaj ter potrebujemo učinkovito pomoč v trenutku stiske.«
