Na ponovnem, takrat že tretjem sojenju na Okrožnem sodišču v Celju maja leta 2007 je Kamenik zatrdil, da očitanega kaznivega dejanja ni storil, saj umorjenih ni poznal oz. da nikoli ni bil v Tekačevem.
Vse obravnave v tej zadevi je potem celjsko okrožno sodišče prestavilo za nedoločen čas, saj se je Kamenik znašel v priporu na Hrvaškem. Reško sodišče ga je tako leta 2009 zaradi tihotapljenja in prodaje 4,5 kilograma heroina, pri tem pa mu je pomagalo še 10 oseb, obsodilo na osem let zapora. Obtožnica pa je bila vložena leta 2008. Tudi na ponovnem sojenju februarja leta 2011 mu je reško sodišče potrdilo to kazen, čeprav je Kamenik zaradi bolezni očeta prosil za milejšo kazen.
Okrožno sodišče v Beogradu pa je na ponovljenem sojenju Kamenika decembra leta 2005 obsodilo na dve leti in pol zapora zaradi tihotapljenja dobrega pol kilograma heroina, vendar je srbsko vrhovno sodišče to sodbo razveljavilo. Razlog za razveljavitev je bilo napačno ugotovljeno dejansko stanje in bistvene kršitve kazenskega postopka.
Dolgotrajna sojenja zaradi umora v Tekačevem
Zaradi umorov v Tekačevem so Kameniku sodili že dvakrat, tretje sojenje, ki ga je vodil Martin Jančar, pa je bilo zaradi kaznivega dejanja na Hrvaškem prekinjeno za nedoločen čas. Na prvem sojenju leta 1999 je bil Kamenik spoznan za krivega in obsojen na 20 let zaporne kazni, vendar je to razsodbo vrhovno sodišče leta 2001 razveljavilo, saj po njihovem mnenju obtoženi ni imel možnosti soočanja izvedenskega mnenja slovenskih strokovnjakov s tujimi.
Drugo sojenje se je začelo leta 2003. Takrat je senat celjskega okrožnega sodišča, ki ga je vodila Ingrid Lešnik, sprejel oprostilno sodbo, saj vsi dvomi v odtis Kamenikovih športnih copat na kraju umorov niso bili odpravljeni. Takratni tožilec Milan Birsa se je potem pritožil na Višje sodišče v Celju, ki je njegovi pritožbi ugodilo in oprostilno razsodbo leta 2004 razveljavilo.
