Pisalo se je daljno leto 1978, bilo je lepega septembrskega dne, ko sem si kupila nove planinske čevlje. Veselila sem se svoje prve poti konec tedna na našega očaka Triglav. Na pohod nas je odšlo kar lepo število mladincev iz našega kraja.
Zgodaj zjutraj v petek sem si obula čisto prve moje, nove čevlje. Odšli smo s Pokljuke proti Vodnikovi koči do koče Planika in v soboto na vrh Triglava. Kako lepo sem hodila, ni bilo žuljev, mislila sem si, da vsi gledajo le mene in moje nove čeveljce. V soboto smo prespali na Komni in odšli v nedeljo na Kravji bal v Bohinju.
Po dobrih dveh dneh hoje sem se preobula v navadne teniske. Oba čeveljca sem privezala na nahrbtnik, češ da bodo še v dolini videli, kako lepe planinske čevlje imam. Na balu smo plesali in se veselili, da smo z lahkoto osvojili najvišji vrh v državi. Vsi smo bili zelo ponosni. Kar prehitro je bil čas za odhod, na avtobusni postaji nas je že čakal prevoz.
Vsa zadovoljna sem prišla domov, toda glej, glej, na nahrbtniku se je »važil« samo en čevelj. Drugega sem nekje izgubila.
Moram napisati, da si nikoli več nisem kupila tako dobrih planinskih čeveljcev.
