Bilo je pred leti, lep dan se je kazal izza obzorja. Vnukinja Jana je bila vsa na trnih, nervozna, a obenem neskončno srečna, da je dočakala maturantski ples. Nanj se je pripravljala dolgo časa, v pričakovanju nečesa posebnega, nečesa, kar ji bo ostalo za vedno v spominu, kar ne bo nikoli pozabila. To so bile besede, ki jih je tako iz srca izgovarjala, in priznam, da ji je uspelo.
Vse je bilo pripravljeno, vse na svojem mestu. Ko sem pogledala, kako se je sukala pred ogledalom, so se mi orosile oči. Bila je v čudoviti obleki, imela je moderno pričesko, predvsem pa žar v očeh. Samo še čevlje obujem, pa sem gotova, še slišim glas, ki se konča s paničnim jokom ob spoznanju, da so te čevlje pozabili pri znancu v avtomobilu. Ta znanec je bil iz Ljubljane in nemogoče je bilo, da jih v tako kratkem času dobijo nazaj. Nastala je panika, kot da je potres porušil ne le stanovanje, ampak vse upe za lep dogodek. Kaj zdaj? Omara s čevlji drugih članic družine je bila nenadoma prazna, pred njo pa kup »neuporabnih« čevljev (po mnenju maturantke).
Zmeda in prepir. Pa se spomnim. Sestra mi je pred leti podarila čudovite čeveljčke, s petko, ki sem jih imela le enkrat. Po burnem pogajanju sem ji jih dala v roke. Na široko odprta usta in nasmeh do ušes so povedali vse. Kot uliti na njenih nogah, pravih barv, so rešili težek položaj.
Odplesala je svoj ples, spoznala fanta in prav v teh zaplesala v zakon. Srečna in zadovoljna mi je dejala: "Veš, babi, ti koraki so bili koraki sreče. V tvojih čevljih sem jo našla." Jaz ji želim, da jo še dolgo uživa.
