Zgodba se začne v celjski trgovini s čevlji, kjer sva se pred petnajstimi leti prvič pojavili v izložbenem oknu. Bili sva par sijočih, prečudovitih belo-črnih sandal, ki je mimoidočim hitro padel v oči. Žal pa je prav tako kot najina lepota v oči boleče bodla najina cena. Mnogi so postali, naju občudovali, si naju zaželeli, a ob pogledu na visoke številke odhiteli naprej, ne da bi sploh vstopili v trgovino. Le eno dekle se je vztrajno vračalo. Dokler ni nekega dne vstopilo v trgovino s svojo mamo. Previdno naju je vzela prodajalki iz rok, kot bi bili iz porcelana. Ko naju je obula, je bilo zadovoljstvo obojestransko. A cena, ta je še vedno povzročala preglavice. Dekle bi za naju zapravilo skoraj ves denar, ki ga je za nagrado dobilo za uspeh na maturi. Končno sta materino mnenje in zagotovilo prepričljive prodajalke, da to niso sandale za le eno poletje, temveč za veliko daljši čas, omehčala tudi najino bodočo lastnico. Vedeli sva, da sva jo stali celo njeno premoženje, zato sva sklenili, da z nama na nogah nikoli ne bo razočarana.
Držali sva obljubo in dekle se je lahko na lastnih podplatih prepričalo, da sva bili vredni svoje cene in njenih težko prigaranih tolarjev. In tako so se začele naše pustolovščine. Noge nove lastnice so naju že kar kmalu ponesle prek meja naše Slovenije. Večji del sva se z njo potepali po Franciji, saj je študirala francoščino, ki je bila hkrati tudi njena velika ljubezen. Stali sva na vrhu Eifflovega stolpa, se sprehajali po Elizejskih poljanah, po veličastni Notre-Dame in še in še. Okusili sva pesek in slane kapljice Azurne obale, občudovali vijoličasta polja sivke v Provansi, se vozili na vlaku pod morjem, se nekaj dni potepali po Londonu … Skratka, ni nama bilo dolgčas. Tako nama ni bilo problem del jeseni, zime in večji del pomladi preživeti v omari s preostalimi poletnimi čevlji, saj sva vedeli, da, kamor koli že bo najina lastnica šla, bova šli z njo tudi midve, ali na njenih nogah ali pa v nahrbtniku.
In potem je prišlo poletje, ko so se ob naju pojavili ogromni moški čevlji številka 45. Od tistega poletja naprej so čevlji te številke postali najini stalni spremljevalci. A izkazalo se je, da to sploh ni tako hudo, saj se je dogajalo še več. Res nismo več toliko potovali po Franciji, smo pa zato skupaj začeli odkrivati lepote Istre in Dalmacije, življenja v kampu in življenja v bolj ali manj finih hotelih.
Kmalu po tistem poletju sva bili najini lastnici skoraj edina rešitev, saj so ji zaradi nosečnosti močno zatekale noge, midve pa sva se prilagajali vsaki obliki. Ko naju je tiste jeseni pospravila, naju je razganjalo od radovednosti, saj sva komaj čakali na nov par čeveljčkov, ki bo korakal med številkama 37 in 45. Dočakali sva ljubke rožnate čeveljce, ki so hitro rasli. Dve leti pozneje so se med številko 37 in 45 vrinili še eni, tokrat modri čeveljci. Skupaj smo bili prav posrečena druščina. Poleti smo se veliko sprehajali po domačem kraju, radi smo hodili na Gorenjsko in seveda na morje. Ko sta nova para čeveljcev že precej zrasla, smo veliko kolesarili, nekajkrat pa tudi šotorili.
A čas žal ni prizanesljiv do ničesar in nikogar. Tudi nama se je dolgoletna raba začenjala vse bolj kazati na najini zunanji podobi. Bela barva je postala bež, črna elastika se je raztegnila in natrgala, pa tudi podplate pred obrabljenostjo ni rešil trpežen material, iz katerega so bili narejeni. Ko naju je lastnica končno zavrgla, sva čutili, da se je od naju zares težko ločila. Tako kot midve nanjo, se je tudi ona navezala na naju. A bil je čas, da narediva prostor novemu paru. Čeprav zavrženi, se počutiva izpopolnjeni. V omari najine lastnice sva preživeli precej več poletij kot preostali pari. In čeprav sva bili le par običajnih sandal, sva v srcu najine lastnice zasedli mesto njenih najljubših čevljev. To pa ni kar tako, kajne?
