Med drugim seveda tudi mrzlično iščem zase primerno obutev za poročni dan. Ker pa so moji vsakdani obarvani s hojo v udobni obutvi, med drugim tudi na delovnem mestu, saj opravljam poklic medicinske sestre, je zame pomenil nakup poročnih čevljev kar velik zalogaj. Po glavi se mi je podilo našteto zamisli, kako naj bi bili videti idealni čevlji. Nazadnje se odločim, da pogledam še v trgovino Deichmann, kjer velikokrat najdem kaj primernega zase. Stopim do polic in z upanjem iščem. V trenutku mi padejo v oči beli salonarji. Prijazna prodajalka pristopi do mene in prijazno jo prosim za njeno mnenje. Obujem bele »petke« in v njih se takoj počutim kot princeska. V trenutku se odločim, da jih vzamem, prodajalka mi ponudi še vložke za v čevlje, katere seveda tudi vzamem. Nove salonarje stisnem tesno k srcu, saj bodo kmalu zapečatili moj pomemben dan.
Lep, sončen, vroč dan. Oblečena v poročno obleko in seveda obuta v bele prelepe salonarje si z dragim dahneva usodni da. Po poročnem obredu je sledilo fotografiranje in poročna zabava. Po odplesanem prvem plesu pa sem se preobula v meni bolj udobno obutev. Poletne bele sandale, posute z malimi diamanti in s polno peto. Te sandale sem kupila isti dan, v isti trgovini, saj so mi bili všeč takoj, ko sem jih zagledala. Tako da sta mi poročno pravljico polepšala kar dva para Deichmannovih čevljev, v katerih sem se tisti dan počutila udobno in nepozabno.
Naslednji dan mi mož pove, da mi mora nekaj povedati in pokazati, začudena ga pogledam in se sama pri sebi sprašujem, le kaj mi ima za povedat. Nato vzame svoje poročne čevlje in mi pokaže napis na podplatih čevljev, na katerih je pisalo: »Na pomoč!« Oba se spogledava in zasmejiva, nato pa mi še on pove svojo prigodo s čevlji. Zdaj mineva že sedmo leto od najine poroke. Najine vsakdane pa lepšata še sinček in hčerka, ki s svojimi čeveljčki pišeta svoje zgodbe.
