"Živčnost eno uro pred poroko se stopnjuje … Še to v avto, pa tisto, pa … kdo bo vozil? Bodoči mož nima izpita, priče so že na kraju dogodka, mama joka in je že spila eno žganje … no, in odločitev je padla na bodočo nevesto. A vendar ni mogoče voziti v 12-centimetrskih petkah, in še to na lastno poroko! Torej na noge superge, neke stare, umazane, ki so ves čas v prtljažniku za vsak primer, saj so na poti domov skriti kotički z gobami, pa še vsak dan je treba na sprehod peljati psičko. In tako salonarje dol, superge gor in gremo. Pol ure vožnje izpelje nevesta odlično, superge dol, salonarje … Ja, kje pa so? Matej, a jih nisi dal v prtljažnik? Maaami, salonarje najdi! Oči, pojdi jih kupit takoj! Mojca, koliko imaš številko? Pet minut zamujamo, ko se nevesta pokaže v prelepi, dolgi, beli, čipkasti obleki, na nogah pa umazane, ponošene, tudi malo strgane allstarke … A na obrazu sijoč, nasmejan izraz!"
To je bilo pred tridesetimi leti in še danes sta poročena!
P. S.: Ta nevesta sem bila jaz.
