Novice Svet24

Čustvo žalosti nosimo v pljučih, katerih naloga je, da sprejemajo novo, in če tega nismo pripravljeni narediti ter hkrati izpustiti starega, se lahko žalost razvije v depresijo.
Odločitev je naša: ali bomo iz tega stanja šli ali bomo še bolj tonili vanj.
Živeti v žalosti ni preprosto, saj nas spremlja bolečina srca, ki daje občutek praznine. Želite jo zapolniti, a je težko …, pa saj to dobro veste. Prepričana sem, da na tem svetu ni človeka, ki ne bi kdaj v življenju občutil žalosti.
Ko smo žalostni zaradi izgube bližnjega, službe ali hišnega ljubljenčka, nas lahko spremljajo: nejevernost – ker težko sprejemamo resnico; zmeda – ker se lahko težko organiziramo ali koncentriramo; otrplost – ker možgani ne delujejo, kot bi lahko; tesnoba – ki je zlasti močna, če je bila izguba nenadna, ter fizični simptomi, ki se lahko kažejo kot glavoboli, zadihanost, slabost, šibkost, utrujenost. Dostikrat imamo lahko tudi težave s spanjem ali pa bi samo spali.
Ko pa smo žalostni, ker nam v življenju na kateremkoli področju ne uspeva, je dobro, da se čim prej zavemo, da smo bili ustvarjeni za to, da živimo srečno in zadovoljno življenje. Sprejeti moramo, da ima vsaka izkušnja namen in dobro je, da stanje žalosti sprejmemo kot ključ do uspešnega življenja.
Vsi vemo, da znanje gradimo na pridobljenih dobrih in slabih izkušnjah, zato si priznajmo občutke in se odločimo, da naredimo korake in se iz tega stanja čim prej poberemo. Če predolgo žalujemo, izgubljamo čas, imamo manj od življenja in smo manj produktivni. Bolje je, da odidemo iz stanja zgodaj, kot da ves čas občutimo bolečino.

IZKORISITMO JESEN
Vsako predolgo čustveno stanje vpliva na naše fizično telo. Žalost je po znanjih kitajske medicine čustvo pljuč. Naša pljuča sprejemajo čist zrak in spuščajo škodljivega, kar pomeni, da prejemajo novo in spuščajo staro. Gre za življenjski krog. Drugi organ, ki je povezan z žalostjo, je debelo črevo. Pljuča so jin, ki sprejemajo novo, in debelo črevo je jang, ki sprošča odpadke. Če nalagamo v sebi veliko žalosti, obolimo na teh dveh organih.
Jesenski čas je najboljši, da podpremo pljuča, saj je takrat energija na vrhu, in ko podpremo pljuča, se lažje spoprimemo z žalostjo ter jo izpustimo. Neravnovesje se lahko kaže v astmi, ki je lahko posledica žalosti. Če jeseni poskrbimo za pljuča, se bomo izognili prehladom, gripam in alergijam. Odprimo prostor novim energijam, postanimo bolj introspektivni, se soočimo s težavami in jih izpustimo.
Prvi pokazatelj, kako smo odprti za nove energije, je nos. Ko imamo pljuča močna, bomo zlahka dihali, in čut za vonj bo oster. Ko pa temu ni tako, bomo imeli izcedek iz nosu in čut za vonj bo omejen.
Ko imamo jasno mnenje, smo odprti za nove ideje, imamo pozitivno samopodobo ter sposobnost sprostiti in izpustiti. Takrat smo srečni in pljuča dobro delujejo. Če pa smo žalostni in imamo težave s porazi, spremembami, imamo občutek odtujljivosti, težko izpustimo ljudi, predmete, izkušnje ali pa dolgo živimo v preteklosti. Bolj je žalost dolgotrajna, hitreje povzroči depresijo.
Da so pljuča zdrava in posledično celo telo, je pomembno, da žalost izrazimo in jo rešimo, saj se tako krepimo fizično in duševno. Ko smo v procesu raziskovanja načinov, kako premagati žalovanje, ugotovimo, da smo v procesu osebne preobrazbe.
Ko je naša zavest v preteklosti, ne živimo v sedanjosti in je ne želimo izpustiti, smo v stanju, kot da se nahajamo v temnem prostoru. Če želimo priti iz njega, se moramo povzpeti po stopnicah. Ker smo v temi, ne vemo, ali so vse stopnice cele, stabilne, zato ostajamo v temi. Stopnice predstavljajo naše izkušnje, misli in čustva. Ni preprosto stopiti iz »varnega« prostora, ko se nam zdi, da ni izhoda, da se nam vse ruši in nas nihče ne razume ter nam nihče ne more pomagati in smo prepuščeni sami sebi.
Resnica je, da smo samo mi tisti, ki lahko prižgemo luč in spregledamo, vidimo, kakšne stopnice imamo pred seboj; iz katerih strahov, bolečin in nezdravih misli so sestavljene. Takrat je pomembno, da se odločimo, da bomo dvignili svojo energijo, pregnali negativne misli in čustva ter jih nadomestili z zdravimi, ustvarjalnimi in se začeli vzpenjati ter kreirati novo življenje. To lahko naredimo na več načinov.

a.  PREUČIMO, KAJ NAM JE POMEMBNO
Ker v stanju žalosti nismo produktivni in velikokrat zamujamo stvari, izgubljamo stike z osebami in seboj, je pomembno, da ovrednotimo stanje, v katerem smo. Dobro si je postaviti vprašanja, kot so: Kaj izgubljam? Kaj je zdaj drugače? Kaj še cenim in kaj želim prinesti v svojo prihodnost? Poglejte tudi, kaj se je spremenilo znotraj vas. Vprašajte se: Ali se imam rad takšnega? Kakšen sem bil, sem in bi rad postal? Ko si priznamo misli in čustva, je pomembno, da se ne obsojamo. Kar se je zgodilo v preteklosti, naj ostane v preteklosti in ni več del sedanjosti.

b.  RAZUMEMO STOPNJE ŽALOSTI
Žalost skoraj vsi doživljamo v petih stopnjah: zanikanje, jeza, pogajanja, depresija in sprejemanje. Ne gredo vsi skozi faze v tem zaporedju in lahko določene faze doživljamo skupaj ali pa nekaterih sploh ne. Pomembno je, da prepoznamo, v kateri stopnji smo in se s tem soočimo. Če v teh fazah čutimo, da moramo izpustiti svojo žalost skozi jok, jočimo, saj jok ne kaže, da smo šibki, temveč močni.

c.  ODLOČIMO SE ZA RITUAL ZA SLOVO OD PRETEKLOSTI
Ritual nam bo omogočil, da se s spoštovanjem poslovimo od preteklosti in jo pustimo za seboj ter s praznovanjem sprejmemo novo, se usmerimo v to, kar želimo postati – praznujemo, da se odpre naš avtentični jaz. V stanju žalosti ne živimo sebe, ampak živimo svojo bolečino, ki želi ozdraviti del nas in še ni ozdravljena. Ko to spoznamo, lahko to izpustimo in se pripravimo živeti sebe – več sebe. Ritual si lahko naredimo tako, da zapišemo na list, kaj izpuščamo, in list zažgemo. Lahko si pripravimo toplo kopel in v kopeli izpustimo svoje bolečine. Ko zaključimo, se pod tušem prerodimo v novo osebo. Lahko gremo v gozd in tam zakopljemo list z zapisom. Naredimo ritual, ki ga začutimo. Možnosti je veliko. Ne izpustimo tega dela.

d.  VIZUALIZIRAJMO SVOJO PRIHODNOST
Ko si ustvarjamo vizijo ali slike svoje prihodnosti in damo namen, aktiviramo svoje vodnike, in kompas nam začne kazati pot v prihodnost. Pošljimo svoji zavesti, kaj želimo osmisliti v preteklosti. O vizualizaciji bi lahko napisala samostojno objavo, a je pomembno, da ko smo v stanju žalosti, spremenimo mentalni koncept in se vidimo zunaj stanja, v katerem smo. Videti sebe v prihodnosti v stanju sreče in ljubezni je bistvenega pomena. Vizualizirajmo in si zapišimo to, kar si resnično želimo in kakšen je naš idealni jaz: Kakšna je vloga v našem življenju? Katere so naše edinstvene prednosti? Kakšne so naše zmage? Kje vidimo napredek v življenju? Naredite si vizualizacijo pet do deset let v prihodnost.

e.  NAREDIMO POT MANIFESTACIJE
Ko vemo, kaj želimo, kam želimo priti, kdo želimo postati, si naredimo – postavimo in zapišimo korake – pot manifestacije svoje vizualizacije. Zavedajmo se, da se bo naše življenje spremenilo in razvilo ter z njim tudi mi. Ko si postavimo korake, aktiviramo miselni proces. Ko si postavimo sliko prihodnjega jaza in idealnega življenja, naš um aktivira misli in navade našega prihodnjega jaza, kot da je v tem trenutku in smo že postali prihodnji jaz. En korak naj bo, da določimo čas v dnevu, ko bomo vizualizirali sebe v prihodnosti. Tako bomo utrdili svoj um in šli lažje skozi korake, ki si jih bomo postavili. Če bomo vadili vsak dan, bomo doživeli takšna čustva, ki bi jih, ko bomo to dosegli. Živeli bom v miru in spokojnosti. Vedimo, da kar je za nas fizično dosegljivo, je možno doseči. Koraki naj bodo določeni cilji, ki bodo gradniki oblikovanja naše prihodnosti. Koraki naj bodo natančni in dolgotrajni cilji naj bodo razdeljeni na kratkotrajne, tudi dnevne. Zapišite si korake, ki jih morate opraviti vsak dan.

f.  SPREJMEMO, DA SMO SPREMEMBA
Ni dovolj samo videti in si narediti načrta, ampak se moramo notranje odločiti, da smo sprememba, jo sprejeti in začeti integrirati. Ustvarimo si vidno ploščo, kjer bomo videli cilj. Imamo kratek seznam korakov, ki ga vsak dan prepišemo ali na glas preberemo. Začnimo se usklajevati s svojim bodočim jazom. Najpomembnejše pa je, da začnemo delovati s svojim načrtom. Začnemo s prvimi koraki. Izpustimo vse strahove in neuspehe, ki smo jih imeli do zdaj, z manifestacijo svojih ciljev. Negativna čustva so običajna in pogosto upravičena, ja pa pomembno, da se takšnih čustev ne držimo in jih ne nosimo v prihodnost. Zavedajmo se, da lahko živimo sebe in smo močni. »Vaši možgani ne poznajo razlike med stvarmi v zunanjem svetu in tem, kar si predstavljate v mislih.« Dr. Joe Dispenza. Zato je dobro, da izpustimo vse tisto, kar nas drži v žalosti in strahu, in se začnemo vizualizirati v stanju, v katerem resnično želimo biti. Vse je narejeno iz valov in vibracij. Vse, kar živimo v tem trenutku, smo programirali v svoje možgane. Gotovo smo že doživeli stvari, ki smo si jih močno želeli.

g.  POSTANIMO TO, KAR RESNIČNO SMO
Ko sledimo sebi in temu, kar želimo postati, in se zavedamo, da so v življenju tako vzponi kot padci ter da se ti cikli dogajajo vsem, lahko ohranjamo notranji mir in ravnovesje ter postanemo to, kar smo. Imamo razlog za življenje. Sledimo in delamo korake, ki smo si jih zastavili. Ne izpustimo nobenega. Obljubimo si, da ne bomo sabotirali svojega uspeha. Če se nam to dogaja, je velika verjetnost, da nam ni bilo jasno, kaj želimo manifestirati, ali pa to ni bila naša želja. Še vedno nosimo v sebi strah in skrbi ali pa celo druge krivimo za svoj neuspeh. Zato se vrnimo na točko vizualizacije in še enkrat začnimo s koraki. Pomembno je, da v tem procesu uživamo. To je potovanje in verjemimo, da se obnese, če sledimo sebi in svojim ciljem.