Novice Svet24

Kakšne igre smo se naučili igrati v šolskem sistemu? So prevladovale tiste, ki bi nas učile sodelovanja in povezovanja ali je bilo več tistih, kjer smo se tekmovalno in rivalsko borili za nagrade? Že od vrtca naprej nas delijo v pare in skupine, ki med seboj tekmujejo in se (iz)ločujejo. Na zmagovalce in poražence. Na večvredne in manjvredne. Kako naj bi se potem kot otroci naučili, da prinaša zmago predvsem sodelovanje in zmožnost prepoznavanja vseh priložnosti, ki jih prinaša človeška raznolikost? Kako naj bi potem razvili empatijo do šibkejših, ki jim je potrebno pomagati, da bi lahko odprli skrite potenciale?

Zato smo se naučili igrati vloge, ki so nam jih dodelili drugi. Brez da bi nas kdo kaj vprašal. Mnogi so zato ugotovili, da se še najbolj splača postati igralec uspešnosti. Ker za moderno dobo se spodobi biti uspešen in ne srečen. In to ne skozi avtentičnost, ampak preko iger izločevanja, manipulacij, pohlepa, ambicioznosti in perfekcionizma. Zato, da človek ne bi zmogel doumeti svoje resničnosti in tako zlahka postane njihov suženj, ki se ne zna upreti in zato ne more postati svoboden.

Nikoli se nas ni vprašalo, kaj se želimo naučiti. Nikoli nismo dobili priložnosti, da bi lahko v polnosti odkrili - kaj šele razvili - svoje darove. Posedli so nas za mize. Zaprli v učilnice med štiri zidove in nas posilili s svojimi učnimi načrti. Vrženi v sistem, kjer se časti le eno in edino inteligenco. To je razum oziroma tako zvani IQ. Kaj pa ostale inteligence? Ne, tiste za modernega človeka niso pomembne. Tako smo počasi postali čustveni invalidi, teoretiki brez prakse, asocialni, apatični in duhovno siromašni. Izgubili smo občutek svoje vrednosti, nesposobni zaupanja in vere v vase. Intuicija se je izgubila in nadomestil jo je razum. In tako smo se počasi navadili, da nas nihče nič ne sprašuje, in da nikogar ne zanima, kako se počutimo in kako mi zaznavamo resničnost. Tako smo počasi skozi vzgojo in izobraževanje izgubili samega sebe in kljub svojim neizmernim potencialom postali sužnji sistema.

Potem takem lahko zaključimo, da moderno dobo zanima le eno. To je enoumje. In vzrok vsega nasilja, sovraštva in enoumja med ljudmi izhaja prav iz vzgoje in izobraževanja, ki temelji na iskanju napak, tekmovanju, popravljanju, poneumljanju, ukalupljanju, omejevanju, nekritičnemu razmišljanju, učenju na pamet in še bi lahko naštevali. Mnogi smo v tem koronskem času prišli do spoznanja, da nima smisla popravljati sistema, ampak je veliko bolj pametno in modro izstopiti iz njega in si zgraditi novega. Pa ne samo šolstvo, ampak tudi zdravstvo, gospodarstvo, finančni in pravni sistem. In če vemo, da je vzrok vsega zla prav v šolanju, je najbolje, da začnemo prav tukaj. Otroci so naša semena in pri semenih se vse začne. Naj bo seme avtentično. To je najpomembnejše. Kako ga bomo zalivali in negovali, je naša odgovornost.

Zdaj se mnogi starši podajajo v šolanje na domu. V strahu, da ne bodo zmogli otrok pripraviti na izpite. V strahu, da jih niso sposobni naučiti vse te učne snovi, ki jo predpisuje sistem. V strahu, da jim bo socialno odvzelo otroke, ker niso dovolj odgovorni. V strahu, kako bodo otroci prišli do vseh teh znanj in izobrazbe. Kakšnih znanj? Kakšne izobrazbe? Kaj nas pa učijo v šolah? Komu ali čemu služi vso to "znanje"? Sistemu! Ki nas že od malega vzgaja v sužnja. Ki je še vedno enak fevdalizmu, le da je tokrat zavit v bleščeč celofan.

Zdaj pa razmislimo. Ali bomo naše otroke še naprej pošiljali v vzgojno izobraževalne ustanove? Jih bomo še naprej učili po učnih načrtih? Jih bomo še naprej izpostavljali poniževanju, izločevanju, podcenjevanju, ocenjevanju, dokazovanju in poneumljanju? Več kot očitno postaja, da se zdaj mlade »na pladnju servira« tehnološkim in farmacevtskim korporacijam, ki si ob tem manejo roke in dobivajo mastne zaslužke. Zato se vprašajmo, ali bomo v tem eksperimentu res sodelovali? Ali bomo dovolili, da se sistematično uničuje naše otroke? Bomo svoje otroke prodali za sužnje? Vzemimo končno odgovornost v svoje roke, opravimo s svojimi strahovi, ki nam jih ustvarja le egoum in se pokončno postavimo zase.

Živeti ali trpeti, to je zdaj vprašanje. Ne potrebujemo nobenega sistemskega šolanja več, ampak učenje za življenje. Da se naučimo živeti, ne pa trpeti. Odvadimo se tega, da moramo v življenju vse razumeti in (po)trpeti, da lahko (pre)živimo. To nam je bilo vsiljeno. In že od rojstva nas z nečim posiljujejo. Da moramo sprejeti to in ono, pa če tudi mi tega ne želimo. In tega smo se navadili. Tudi v odnosih. Posiljujemo drug drugega. Vsakič, ko privoliš, pa ti v resnici ni do tega in narediš to za to, da bo drugi zadovoljen, doživlja to tvoje telo kot posilstvo. Telo ve, kdaj delujemo proti sebi. Telo ve, kdaj smo v zanikanju samega sebe. Telo ne laže. In zato zbolevamo. Tukaj tičijo vsi vzroki naših težav in bolezni. Ker ne delujemo v skladu s samim seboj, zbolevamo in smo nezadovoljni. Žrtve. Najprej znotraj samega sebe. Polni notranjih konfliktov, kjer smo sam sebi največji sovražnik. In seveda vse to projiciramo na svojo okolico. In tako smo se znašli na bojnem polju, kjer ne znamo več postaviti svoje meje. Seveda ne, ker mejo si zmoremo postaviti šele takrat, ko dobro spoznamo samega sebe. To pa zahteva veliko časa in veliko bolečine, ko si na poti samospoznavanja moramo priznati, na kakšen minimum smo postavili pogodbo s samim seboj. Kaj vse smo bili pripravljeni požreti in potrpeti in razumeti. Brez da se ob tem sprašujemo (kaj šele spoštujemo), kako se ob tem počutimo.

Kar vprašajmo se, kako dolgo smo se prilagajali in ob tem izgubili samega sebe. Sploh ženske. Kaj vse so požrle in ob tem uničile svojo žlezo ščitnico. Ki jo imamo ravno zato, da nas ščiti. Omogoča nam, da se iz srčne skozi grleno čakro iskreno izražamo. Pa smo se res? Smo bili res iskreni do sebe? Ne. Nismo bili iskreni, ker nismo poslušali samega sebe. Koliko krat je bilo posiljeno tvoje telo, ko si mu rekla "ja", da si je lahko izpraznil jajca. In zaradi ljubega miru. Da je bil on zadovoljen in je bil mir pri hiši. Kljub temu, da si tvoje telo tega ni želelo. Koliko krat? In potem se čudiš rakastim anomalijam na svojih prsih in rodilih. O ja. Težko je vse to sprejeti. Vsa ta grozodejstva, ki smo si jih skreirali sami.
Ko pridemo enkrat do spoznanja "Kako smo si vse to lahko dovolilii", se pot komaj začne. Ne tlakujmo je z bičanjem, kritiziranjem in moralnim obsojanjem samega sebe. Ampak s sprejemanjem, da je moralo vse tako biti, da smo lahko danes z vsemi temi lekcijami in izkušnjami zdaj tukaj. Bogatejši za mnoga spoznanja, močnejši kot kadarkoli prej. In zato tudi pokončni, ko končno zmorem reči NE vsemu, kar se nam znotraj nas upira. Dovolj je bilo. To je tista prelomna točka, ko smo pripravljeni na spremembe. Ko nam ni več mar za to, kaj bodo rekli drugi. Umira vse, kar ne resonira z nami. In tako počasi o(d)puščamo vse kar nam ne služi več in hkrati kreiramo nova polja, ki nastajajo iz ljubezni. Ker izhajajo iz nas samih. Iz srca.

Zdaj je čas za polje ljubezni. Čas, da se umaknemo k sebi. Od sistemskega k naravnemu. Duhovna rast se vedno začne pri posamezniku in ne v kolektivi. In ko se bo vsak povezal s samim seboj ter se postavil na svoje pravo mesto, bo počasi nastajala tudi zdrava družba. Umaknimo se zdaj stran od zunanjega sveta. Pojdimo vase in samo opazujmo. Kaj mora oditi in kaj prihaja. Kaj bo preživelo? Kaj bo ostalo od tega starega sistema? Koga bomo podprli? Kaj si želimo, da preživi? Živo bo ostalo le tisto, kar je dobrega v nas. Vse ostalo umira. Dovolimo si to in poskrbimo najprej za tisto, kar si želimo zase. Vzemimo si čas za samo zdravljenje. In dovolimo ga tudi svojim otrokom.
Starši in učitelji zdaj najbolj potrebujemo šolanje. Prešolanje. Da čim prej pozabimo vse, kar so nas učili. Otroci so naši učitelji. Učimo se drug od drugega. Naj nas otroci učijo in oni naj nam povedo, kaj si želijo. Poslušajmo jih in učimo se od njih. Medtem, ko otroke učimo, kako živeti, nas otroci učijo, kaj je življenje.