Novice Svet24

»Vsako leto se nama zdi, da se nama zgodi nekaj prelomnega. Sva pač v tistem obdobju, ko se za večino ljudi zgodi največ prelomnic. Definitivno pa bo starševstvo vloga, čast in delo, ki jih ne moreš kar nehati opravljati, ko imaš dovolj. Je namreč vloga za vse življenje,« pravita zakonca Steklasa. Brez težav priznavata, da ob tem nista le polna pričakovanj, temveč je v njiju prisotno tudi malce strahu pred spremembami. »Če se zavedaš svoje odgovornosti kot starš, ti ne more biti kar vseeno. Je pa dobro, ker znava sodelovati, se pogovarjati in se res dopolnjevati. Tudi tukaj ne dvomiva, da bo kaj drugače.«

Vodilo bo dojenčkov dnevnik
Četudi je v današnjih časih nešteto informacij na vsakem koraku, Tjaša in Uroš najbolj zaupata strokovnjakom. »V nosečnosti je to trenutno moja ginekologinja. Prav tako se na široko izogibam iskanju informacij na spletu. Je pa v poplavi samooklicanih 'strokovnjakov' in takšnih in drugačnih šol za starše, ki te pripravljajo na različne izzive po rojstvu otroka, te poučijo o negi, dojenju, spanju …, težko najti zdravo mejo in presoditi, kaj zares potrebuješ, da se počutiš bolj kompetentnega za starševstvo. Midva se bova udeležila tiste šole za starše, ki jo organizirajo v zdravstvenem domu, pa obema se zdi dobra ideja obnoviti znanje prve pomoči pri novorojenčku. Preostalo pa po zdravi kmečki logiki oziroma bomo problem reševali, če bo do njega prišlo. Kot vodilo mi bo prav prišel dojenčkov dnevnik, ki ga je moja mami vestno izpolnjevala zame. Ko bom potrebovala njen nasvet, ga bom morda našla prav tam. In tak dnevnik bom za svojega otroka izpolnjevala tudi jaz.« Spol otroka že poznata, izbrano imata tudi ime, a to za zdaj ostaja še njuna skrivnost. Pa priprave na priljubljeni tako imenovani baby shower? »Ti izrazi mi niso najbolj blizu, saj ko slišim baby shower, se mi v mislih prikaže tista osladna ameriška podoba, ko je vse okrašeno, povsod tisti kolački, vse je bolj pomembno, samo razlog, zakaj smo se zbrali, ne. Za svoj baby shower si predstavljam, da pridejo moje najboljše prijateljice, za katere želim, da so pozneje vključene tudi v življenje mojega dojenčka. Da se malo podružimo, poklepetamo in se skupaj veselimo novih izzivov, ki prihajajo zaradi otrok. Tudi za naše prijateljstvo,« razloži pevka.

Leto težkih preizkušenj
Za Tjašo je izredno težko leto, polno izzivov. V preteklem letu je izgubila mamo, pa tudi še nerojenega otroka. Lahko bi brez težav rekli, da ji življenje, kljub mladosti, ni prav nič prizanašalo. A Tjaša in njen srčni izbranec Uroš se ne dasta! »Za božič sva izvedela veselo novico, da bova postala starša, in je nisva mogla zadržati zase niti en dan. Takoj sva povedala najbližjim. Prav tako nisem skrivala, ko je prišlo do spontanega splava. Začela sem krvaveti in naslednji dan po obisku ginekološke urgence se je krvavitev močno povečala in zgodil se je spontani splav. Takrat se spomnim, kako vesela sem bila, da je bil ravno vikend brez obveznosti, da sem lahko v miru dala najhujše čez. Seveda sem se vprašala, zakaj ravno jaz. Po tako težkem letu se mi je zdelo, da sem svoj 'limit' dosegla in da se začenjajo lepši časi. Ampak se je zgodilo, kar se je. In tudi to sva skupaj prestala.« Se je pa odločila, da o svoji izkušnji tudi javno spregovori, kar nikakor ni bila lahka naloga. »Ta odločitev je v meni zorela več kot eno leto, izkušnja z ljudmi v zvezi s spontanim splavom je bila tista dokončna brca v zadnjo plat, da sem naredila ta korak. Izhajala sem iz dejstva, da 99 odstotkov ljudi ne misli slabo, ko sprašujejo osebna vprašanja, ki marsikoga spravljajo v ogromno zadrego, žalost in stres. Ljudje s(m)o se naučili bolečino in nelagodje dobro skrivati, zato se velikokrat ne odločijo nastaviti ogledala radovednim spraševalcem, kako boleče in neprimerno je v resnici bilo ravnokar zastavljeno vprašanje. To so vprašanja v smislu: »Kaj pa vidva čakata? Čim prej otroka narediti!« In ko je tako vprašanje zastavljeno nekomu, ki je imel pred štirimi dnevi spontani splav oziroma je ravno pred nekaj dnevi test nosečnosti že 35. pokazal samo eno črtico …, ni prijetno. Nikoli nisem rekla, da se o teh temah ne smemo pogovarjati. Le da si za njih vzamemo čas in ne streljamo takih vprašanj, ko srečaš znanca v trgovini. Enako je, ko se vsa družina sooča z neozdravljivo boleznijo bližnjega družinskega člana. Ja, vprašaj, kako se počutim oziroma kako se počuti moja mami, a ne na semaforju, ne v vrsti za lekarno, še najmanj pa, če me poznaš na primer samo prek družbenih omrežij. Malo več empatije ne bo nikomur škodovalo. Ljudje včasih začnejo celo tekmovati med seboj, kdo ima bolj bolečo izkušnjo za sabo. V smislu: »Ne jokaj, jaz sem splavila, ko sem bila v 20. tednu nosečnosti, veš, kako hudo je šele to.« Seveda, vedno so še hujše stvari na svetu. Ali pa: »Samo sprostita se, pa se bo prijelo. Nič razmišljati.« Kot da ljudje, ki imajo težave z zanositvijo, na seks gledajo in se ga lotevajo kot neko kvantno fiziko. Take nasvete po navadi dajejo ljudje, ki niso imeli težav z zanositvijo. Dobro je biti predvsem dober poslušalec. Če se je vama posrečilo v prvem poskusu, še nisi strokovnjak za plodnost in ti ni treba dajati nasvetov. Poslušaj,« svetuje Tjaša.

Potovanje, ki je prineslo novega družinskega člana
Po tej težki izkušnji sta z Urošem obrnila nov list v življenju. Sklenila sta, da potrebujeta odklop, da želita zamenjati okolje in se vsaj za en teden odstraniti od pandemije in njenih posledic, od negativne energije in nenehnih slabih novic. In sta kupila karte za Zanzibar ter začela z velikimi pričakovanji odštevati dneve do odhoda. »Jaz sem potrebovala natančno to in tam sem končno spet zadihala s polnimi pljuči. No, nazaj smo se vrnili pa trije,« se nasmejita srečna zakonca. Težav pri drugi zanositvi ni bilo, ravnala sta po nasvetih ginekologinje. »Uroš ne mara presenečenj, tako da mu nisem nič posebnega pripravljala, ko sem izvedela za drugo nosečnost. Sva se pa oba iskreno razveselila novice. Tokrat ničesar ne jemljeva za samoumevno in se tudi vseh mejnikov v nosečnosti veseliva po korakih. Od pregleda do pregleda sva vesela dobrih novic in izvidov. Trenutno se počutim odlično. Optimistična sem, da bo tako tudi ostalo.« Seveda pa je celotna izkušnja Tjašo tudi nekoliko spremenila, saj se je še bolj zazrla vase. »Mislim, da se glede na vse kar dobro držim. Veliko sem delala na sebi, veliko dela me še čaka, a sem na dobri poti. Preorganizirala sem svoje prioritete in pogled na življenje. Všeč mi je tudi perspektiva, da gre od tu lahko samo še navzgor. Seveda mi je neizmerno težko in hudo ob misli, da mami, na katero sem najbolj računala glede nasvetov in pomoči, ni več. A me je veliko naučila in mi veliko napotkov dala tudi že prej. Pa tudi občutek imam, da vseeno nisem sama, da je vedno nekje z mano. Prav tako pa imava z Urošem res srečo, da imava ob sebi toliko družinskih članov, ki bodo s srcem in veseljem del otrokovega življenja.« In v katero smer bo šla vzgoja otroka? »Težko je že zdaj govoriti o vzgoji. Zagotovo pa se nama obema zdi pomembno, da ima otrok razvit čut za sočloveka in druga živa bitja ter vcepljene tiste najpomembnejše vrednote. Če ima to, so drugo le še finese. Vsekakor pa to, da sreča, ljubezen, dobri odnosi, uspeh in navsezadnje tudi denar ne padejo z neba in se je treba za njih truditi.«