Novice Svet24

Življenje glasbenikov zagotovo nikoli ni dolgočasno, in tudi življenje Ivana Hudnika je daleč od tega, a njegovo se je že začelo razburljivo: »Rodil sem se doma, ker je rešilni avto prišel malo pozno, tako da ko je mama že šla v rešilca in bi tam skoraj rodila, so jo raje odnesli nazaj v domačo kuhinjo in malo zatem sem se rodil na Hruševem, kjer še vedno živim. Obiskom še danes rad razložim: 'Tukaj, dva metra od mize, za katero sedimo, sem se pa jaz rodil,'« pripoveduje Ivan, ki se je rodil kot tretji, najmlajši otrok mami Mariji in očetu Ladislavu, ki sta danes žal že oba pokojna. »Mama je lepo pela, oče tudi, sicer pa je bil visokokvalificirani električar, delal pa je v ljubljanski Drami kot osvetljevalec predstav, v domačem amaterskem gledališču na Dobrovi pa je bil režiser ljudskih iger. V tistem času so ga na našem domu večkrat obiskali legendarni igralci, kot so Stane Sever, Jože Zupan in Majda Potokar. Brat Drago je žal že trideset let pokojen, bil je zelo muzikalen, igral je kitaro in lepo pel. Sestra Marta pa je v mladosti prepevala v Ansamblu Doreta Kogovška, ki je bil pozneje nekaj časa tudi moj spremljevalni bend.« Zanimivo je na primer tudi to, da je osnovno melodijo za skladbo Zelene livade s teboj napisal ravno njegov brat Drago, ki pa se pozneje kot soavtor ni podpisal.

Pevec od mladih nog
Ivanu so že kot petletnemu dečku ljudje radi prisluhnili, sprva le domači, pozneje v šoli tudi sošolci na šolskih nastopih: »Pri petih letih se spomnim, da so mi rekli: 'Uh, ta pa ima dober glas!'. Čeprav so, potem ko sem imel pri šestih letih operacijo na mandeljnih, rekli: 'Ta pa ne bo pel.' Pa mi glas vendarle dobro služi.«
Njegovo ljubezen do petja so s pridom izkoristili tudi učitelji v osnovni šoli – poleg tega, da je plesal pri folklorni skupini, je med njihovimi nastopi tudi zapel: »Spomnim se nekega nastopa. Folkloro smo odplesali, med premorom smo se preoblekli, jaz pa sem se moral v minuti preobleči iz ene noše v drugo, ker sem vmes še dve pesmi zapel, tako da vem, da so mi potem pri naslednjem plesu hlače padle dol. V taki naglici sem pač pozabil zategniti pas.« Že pri štirinajstih letih je s sošolcem ustanovil prvo glasbeno skupino, ki so jo poimenovali Plaz: »Vsako soboto smo igrali v gostilni na Lavrici. Moj oče nam je s fičkom peljal kakšno opremo. Igrali smo zabavno in pop glasbo, Beatlese, slovenske in hrvaške pesmi.«
Takrat je že vedel, da bo ostal zapisan glasbi, le skupine in zvrsti glasbe, ki jih je preigraval, so se spreminjale. Sledila je skupina Privid, nekoliko bolj rockovsko obarvana, igrali so komercialni rock: »V tem bandu, kjer sem bil jaz pevec in drugi kitarist, je takrat solo kitaro igral tudi Simon Pavlica, ki je potem igral v skupini Agropop. Zdaj je žal že kar nekaj let pokojni, zelo mlad je umrl.« Medtem sta šla dva člana skupine na služenje takrat obveznega vojaškega roka in Ivan je dobil ponudbo, da zaigra v skupini Maj: »V tej skupini sem bil skupaj pet let, a tudi mene so takrat poklicali v vojsko. Potem pa je prišlo povabilo 12. nadstropja. Šest let sem bil z njimi in takrat so tudi nastale Zelene livade s teboj. Leta 1985 smo bili sprejeti na Opatijski festival. Po festivalu smo nastopili še pri Mitu Trefaltu, ki je imel oddajo Srečanja, in v takratni oddaji Zdravo. Takrat ni bilo veliko medijev, oddaje so bile zato zelo gledane, tako zelo, da se je pesem prijela v dveh tednih. In takrat smo veliko igrali po primorskih plesiščih ob koncih tedna. Tam so se menjale skupine, kot so Gu-gu, Rendez-Vous, Faraoni, Parni valjak. Vsakih deset kilometrov so bila plesišča. In tako smo prišli, se spomnim, v Bukovico, kamor so običajno ljudje začeli prihajati okoli osmih. Mi smo kakšno uro prej še opremo nosili, imeli tonsko vajo in ljudje so že začeli polniti prizorišče. Organizatorja smo vprašali, ali imajo pred nami še kaj, zakaj bi bili sicer ljudje že tu. Pa nam je rekel: 'Ne, fantje, hit imate, Zelene livade!' Mi se tega sploh nismo zavedali. Potem smo morali v tistem večeru Livade vsaj petkrat zaigrati. In še danes so hit.«
Ivan je s skupino 12. nadstropje preživel veliko lepih trenutkov: »Nikoli ne bom pozabil našega nastopa v ljubljanskem hotelu Holiday Inn. Igrali smo za neko podjetje in rečeno nam je bilo, da bomo morali za pol ure prekiniti, ker pride Yoko Ono s svojimi glasbeniki in njen sin Sean Lenon, ki je bil takrat še otrok. Mali je delal, kar je hotel, samo visoka varnostnika sta mu bila ves čas za petami. Yoko in njeni glasbeniki so nas potem gledali in poslušali z balkona eno uro skupaj. Tudi Beatle smo igrali in potem je prišla med premorom Yoko do nas, poklepetala z nami, pohvalila, da dobro igramo, in pohvalila moj glas. Ona je imela naslednji dan koncert v Hali Tivoli in je povabila tudi nas. Dala nam je posebne priponke, s katerimi smo imeli prost vstop na koncert in v zaodrje.«

Ponosen na družino
Četudi se je branil, da nikoli ne bo nastopal v narodno-zabavnem ansamblu, je prišlo tudi to obdobje. Najprej je s skupino Marela po dolgem in počez prepotoval Evropo, zadnjih šestnajst let pa poleg solistične glasbene kariere nastopa tudi kot član Ansambla Franca Miheliča. Glasba pa mu je tako rekoč prinesla tudi ljubezen. Med nastopom na Polževem leta 1981 je tam spoznal svojo ženo Karmen, preskočile so iskrice, ki tlijo še danes, po štiridesetih letih. Pozneje so se jima v zakonu rodili trije otroci, vsi glasbeno nadarjeni: »Najstarejša hči Nina je pela v bandu, a potem je šla v računalniške vode in je zelo uspešna na svojem področju. Sin Erik je začel igrati kitaro šele pri dvajsetih in že čez pol leta je igral kitaro tako, da nisem mogel verjeti, zdaj tudi sam poučuje druge. Najmlajša hči Ines pa ima zelo dober vokal, eno pesem ima posneto, nima pa ambicij, da bi se ukvarjala le z glasbo. Posnela je spremljevalne vokale pevcu Ninu in morda bova enkrat posnela midva duet kot oče in hči. Sicer pa že dolgo nisem posnel nič svojega. Že otroci so mi rekli, da je skrajni čas, da nekaj posnamem, imam že nekaj idej pripravljenih. Malo sem jim nakazal in so bili navdušeni, tako da bom že jeseni kaj naredil. Ne bo priredba, bo nekaj novega. Poslušljiv pop v okviru Zelenih livad, a s sodobnim pridihom.«