Tako za Darinko kot Moniko Košenina je bil naš pogovor poln bridkosti, pritekle so tudi solze. Rane so tudi po sedmih letih še vedno zelo sveže. »Ko je Samo odhajal, sem mu vedno rekla, naj vozi počasi in naj bo previden na cesti, a kljub temu si nikoli nisem mislila, da bo nekega dne odšel v cvetu mladosti, poln načrtov in želja. Velikokrat pomislim na to, da se kaj takega ne bi smelo zgoditi nobeni materi. Niti v najbolj morastih sanjah si nisem predstavljala, da bom pokopala svojega otroka. Zdaj hodim na njegov grob jaz, namesto da bi on obiskoval mojega. To je izkušnja, ki je ni mogoče opisati z besedami. Kdor tega ni doživel, se mu še sanja ne, kako grozna je ta bolečina, ki se ti zasidra v srce. Dva tedna pred tragičnim dogodkom je na nedeljskem kosilu dejal, da bi želel biti pokopan v Taboru. To mi nenehno roji po glavi. Je morda v podzavesti slutil, da se bo poslovil in mora to povedati? Bil je tako mlad in poln življenja, in ko so mi tistega jutra povedali, da se je v celjski bolnišnici štiri ure boril za življenje in izgubil bitko, nisem mogla verjeti. Otopela sem in mislila, da to ni res, da se kaj takega meni ne more zgoditi. Bilo je težko in vedela sem, da sama ne bom zmogla, zato sem obiskala svojo zdravnico, ki mi je predpisala pomirjevala. Dali so mi možnost, da ga še zadnjič vidim, a so mi hkrati odsvetovali, ker je bil v nesreči hudo poškodovan. Poslušala sem nasvet in ga v spominu ohranila takega, kot je bil. Vem, da sem se pravilno odločila. Vsak večer, preden zaspim, in zjutraj, ko se zbudim, pogledam njegovo fotografijo na nočni omarici. Velikokrat se spomnim na njegov pogreb in članice zasedbe MIJAV, ki so mu zapele v slovo, in ko predvajajo katero od teh pesmi po radiu, se mi milo stori, postanem žalostna,« je pretresena mama Darinka.
Bratova smrt pa je zelo prizadela tudi Moniko, ki ob spominu nanj velikokrat potoči kakšno solzo. »Ko je odhajal, me je prosil, ali mu posodim dvajset evrov. Bilo je tik pred plačo in očitno mu je denarja že zmanjkalo. Okarala sem ga, češ da bi lahko kakšen žur izpustil in prihranil malo denarja. A ko pogledam nazaj, vse bolj ugotavljam, da je živel na polno in da je želel kar se da izkoristiti svoje mlado življenje. Velikokrat razmišljam o tem, da bi morala usoda vzeti mene. Jaz sem starejša, veliko več sem doživela, potovala sem. Spomin na zadnje slovo je zelo boleč. Tam so bili številni njegovi prijatelji in znanci, ki so me trepljali po rami in govorili vse najlepše o njem, a so s tem le posipali sol na rano. Težko je, ker vsak žaluje na svoj način.«
Monika in Darinka pogosto obiskujeta Samov grob in ga vedno znova krasita z doma izdelanimi ikebanami, v kar vložita veliko truda in ljubezni. »Vsako jutro, ko se peljem v službo mimo pokopališča, ga pozdravim s podobno gesto, kot je pozdravljal Tito. Tako je namreč vedno pozdravil Samo, preden je odšel od doma. Se pa izogibam kraju, kjer se je zgodila prometna nesreča, in se peljem po drugi cesti. Tam je preveč neprijetnih spominov. Tudi mimo celjske bolnišnice se ne peljem. V tej bolnišnici se je rodil in tam je tudi umrl moj sin. Ta mi ga je dala in ga vzela,« pravi Darinka. Monika pa dodaja, da sta od bratove smrti z mamo še bolj povezani, zdaj spet tudi skupaj živita in sta v uteho druga drugi. »Ker sem želela, da mama vsaj malo pozabi na žalost, sem jo prijavila v prvo sezono Kmetije. Bila je prava borka in prišla do finala, na kar sem zelo ponosna. Tudi jaz sem izkusila ta šov, obe pa sva večkrat sodelovali tudi v šovu Ljubezen po domače, kjer sva spoznali veliko prijateljev, s katerimi se še vedno srečujemo,« pojasni Monika, ki se v letošnji sezoni Ljubezen po domače bori za Damjanovo naklonjenost.
Zavedata se, da nikoli več ne bo tako, kot je bilo, odkar Sama ni več. Sta pa prepričani, da se bodo nekoč nekje spet srečali. Do takrat pa ga bo varoval velik angel, ki krasi njegov prezgodnji grob.
