Uživanje v strahu
Jeffrey Goldstein, profesor na Univerzi v Utrechtu ima zelo preprost odgovor na to vprašanje: ljudje radi gledajo grozljivke, ker so radi prestrašeni, drugače tega ne bi počeli. Človek kot bitje svobodne volje lahko sam izbira, kako se bo zabaval. Izbira pa si tisto, kar bo nanj naredilo najmočnejši vtis. To je ena tistih stvari, ki kaže, kako smo si različni. Za nekatere je dovolj le en zastrašujoč prizor, da si pokrijejo oči z rokami, medtem ko drugi radi plačajo vstopnico, da bi se v temi kinodvorane lahko prestrašili in uživali v lastnem strahu.
Fizično vzemirjenje
Goldsteinova razlaga je le ena od mnogih, ki so jih ponudili psihologi, da bi pojasnili, zakaj posamezniki tako uživajo v grozljivkah. Doktor Glenn Sparks je pokazal na dejstvo, da je zanje zelo pomemben občutek, ki ostane po gledanju filma. Na primer prizor morilca, ki po gozdu preganja dekle, bo pri gledalcu izzval napetost, ki vključuje tudi fizično reakcijo: pospešeno bitje srca, hitro dihanje ali povišan krvni pritisk. Neprijetni prizori so pozabljeni kmalu po koncu filma, vznemirjenje pa ostane še nekaj časa, in to je glavni razlog, da se mnogi vračajo v kino. Seveda obstajajo tudi bolj občutljive osebe, ki nikoli več nočejo doživeti takšne neprijetne izkušnje.
Odvisniki
Odvisniki od adrenalina so posebna skupina, ki ne more živeti brez prizorov strahu. Zanje je to neka vrsta ekstremnega športa, le da je tveganje manjše. Nekateri raziskovalci jih imenujejo zasledovalci strahu. Ti ljudje si neprestano iščejo nove, nenavadne in osupljajoče vsebine, ki jih bodo vznemirile in prestrašile, hkrati pa se zavedajo, da jim v resnici ne grozi nobena nevarnost. To lahko vidimo pri rezultatih raziskovanj, ki so jih opravili na študentih. Ko so jim predvajali dokumentarne filme z resničnimi prizori krvi in pohabljanja, je večina občutila tak gnus, da niso imeli moči pogledati filma do konca. Isti mladi ljudje pa so popolnoma drugače doživeli filmske zgodbe z enako neprijetno vsebino.
Sproščanje adrenalina
Razlog za to je varnost, ki jo ponuja spoznanje, da gre za izmišljotino, ne glede na to, kako grozljivo je predstavljena. Tisto, kar ob takih priložnostih doživimo, se po navadi imenuje pozitivni strah ravno zato, ker je ta iracionalen in nima nikakršne povezave s kakršnokoli nevarnostjo. Ta strah omogoča le želeno sproščanje adrenalina. Nekaj, kar bi težko doživeli, ko gledamo romantično komedijo.
Grozljivke kot orodje proti strahu?!
Psihologi z ameriških univerz Berkeley in Florida so prišli do popolnoma drugačnih sklepov – ljudje, ki gledajo grozljivke, so pravzaprav srečni, ko so nesrečni. Sočasno doživljajo pozitivna in negativna čustva. Med tem, ko gledajo grozljive prizore, so nesrečni, ravno to pa jih dela srečne. Najprijetnejši trenutki nekega dogodka, so pojasnili avtorji študije, so tudi najbolj strašni. Po njihovi oceni so trije filmi, ki sočasno izzovejo nasprotujoča si čustva: Psiho (1960), Izganjalec hudiča (1973) in Čarovnica iz Blaira (1999).
Ti filmi se lahko predvajajo tudi v terapevtske namene, tako vsaj mislijo zagovorniki drugačne teorije, ki pravi, da lahko grozljivke služijo kot orodje za premagovanje strahu in njegovega omejujočega delovanja. To je tudi eden od razlogov, zakaj so grozljivke priljubljene pri mlajših ljudeh, v obdobju življenja, ko preizkušajo svoje omejitve in jih poskušajo preseči. Tisti, ki jih kot odrasli gledajo še naprej, verjetno še niso končali raziskovati teh meja.
V glavnem uživajo moški ...
Obstajajo tudi taki, ki menijo, da se za grozljivke opredeljujejo ljudje, ki jim primanjkuje sočutja. V napetih prizorih ne čutijo potrebe, da bi se postavili v vlogo glavnih likov, ki preživljajo vse mogoče, in tako njihove težave opazujejo ravnodušno in hladnokrvno. Številne študije so pokazale tudi to, da v grozljivkah v glavnem uživajo moški. Ravno od njih se pričakuje, da pokažejo hladnokrvnost in možatost, še posebno, če gledajo film v ženski družbi. Po drugi strani pa se večina žensk ne trudi skriti svojih občutkov, posebno takrat, ko so prestrašene.
Dejstvo je, da se ne glede na razlago za grozljivke še danes zanima veliko gledalcev. Eden od razlogov je, da se tudi najbolj zlovešče filmske zgodbe ukvarjajo z nekaterimi temeljnimi vprašanji človekovega obstoja, z biološkimi, družbenimi in psihološkimi vprašanji, kar še dodatno privlači publiko.
Vseeno pa je strah tisto, kar daje moč temu žanru, saj se vsi ljudje bojimo istih stvari. Tako vsaj misli mojster grozljivk, ameriški režiser John Carpenter
