Novice Svet24

Gledalci in poslušalci oddaje niso mogli verjeti, da Dejan s svojo pojavo, nastopom ter glasom tako spominja na očeta. Dejanov in Domnov nastop je bil ravno zaradi tega nastopa na različnih spletnih portalih največkrat klikan oziroma gledan v prvih nekaj mesecih po novem letu 2012, tako da se je tega večera začela Dejanova samostojna glasbena pot, s katero še danes spoštljivo neguje in ohranja očetovo avtorsko ter glasbeno zapuščino.

Če naprej začneva z vašo najnovejšo skladbo Ni je lepše, kot si ti ... Kdaj ste bili nazadnje tako močno zaljubljeni, da ste rekli, da je ni lepše izbranke daleč naokrog?
Poved »Ni je lepše, kot si ti« bi lahko (tako da se vsak z njo poistoveti) povezoval z občutkom, ki ga imamo verjetno vsi, ko spoznamo svojo simpatijo ali nekoga, v katerega se zaljubimo in ko so tukaj metuljčki. Takšnih je bilo kar nekaj v mojih letih, nekaj tistih neuslišanih in nekaj uslišanih. Pri slednjih so bili najlepši občutki. Kdaj točno in koliko časa nazaj se mi je to zgodilo nazadnje, pa se iskreno ne spomnim. 
Kaj pa prve ljubezni, se je spomnite, ko že govoriva o ljubezni?
Se. Bilo je na morju, v Punatu, ko sem bil star okoli trinajst let. Poletna ljubezen. (smeh) Trajalo je cele počitnice in končalo se je, ko sem se odpravil nazaj v Ljubljano. Naslednje leto pa sva se malo čudno, sramežljivo gledala ...
Kaj pa skladba? Ob predstavitvi ste dejali, da je ženski najlepši dodatek nasmeh in iskrica v očeh. Komu vsemu je namenjena ta skladba in kako je nastala?
Ta skladba je namenjena vsem dekletom, saj je vsaka za svojega dragega, ali pa če ga še nima, za svojega osvajalca najlepša. Prav tako pa je namenjena vsem moškim, da bomo od zdaj naprej lahko to dekletom prepevali, in ne samo govorili. Tako bomo, upam, imeli več šans. (smeh) Drugače pa sta osnovna ideja in melodija nastali pri mojem svaku Anžetu Zavrlu, nato pa sva ustvarila še preostali del skupaj, v sodelovanju z Igorjem Pirkovičem. Vsi smo želeli pomiriti dekleta, ki se dandanes še posebej obremenjujejo s svojo zunanjostjo, saj so družbena omrežja naravnana predvsem na zunanjo podobo in jim morda kakšna malenkost, s katero niso vizualno na sebi najbolj zadovoljne, še posebej pokvari dan. Mi, moški, pa tega sploh ne opazimo, ampak nam je bolj pomembno, da so one takšne, kot so, in nič drugačne (zunanja in notranja podoba), saj so za nas najlepše ... Naj kot zanimivost še povem, da se je ta ideja porodila, ko sem bil v družbi deklet, in kar naenkrat so se med seboj začele pogovarjati, kaj bi kakšna spremenila kaj na sebi. Meni pa so bile vse super. (smeh) 
Glede na to, da je besedilo pesmi še kako resnično, ste morda kdaj kaj podobnega, kar prepevate v skladbi, doživeli tudi sami?
Opažam, da se zaradi družbenih omrežij res vse več poudarka da na zunanjo lepoto, saj z njimi pridobivamo tako imenovane všečke, za katere smo prepričani, da smo, če jih imamo veliko, srečni. Vedno več se na ta račun (dekleta in fantje) v družbi pogovarjamo o svojem izgledu in kako bi kaj spremenili na sebi. Mislim, da se vsak najde v stavku: »Jutri pa res začnem hujšati.« Tako se je tudi zgodilo nekega večera pri meni doma, ko sem gostil svoje prijatelje in prijateljice. Dekleta so se začele pogovarjati, kaj vse jih moti na njih in kaj bi spremenile. Prva bi si rada malo popravila bunkico, ki jo ima na nosu, druga bi rada imela malo bolj goste lase, spet tretja bi rada imela ožja stegna ... Jaz pa sem ves čas razmišljal, da tega sploh ne opazim in da so meni vse zelo všeč. Tako sem začel razmišljati, zakaj ne bi z ekipo naredili pesmi, ki bi opevala današnjo problematiko. Naj povem, da sem izredno srečen in vesel, ko pride kakšno dekle do mene in mi reče, da ji je pesem noro všeč in da se tudi sama malenkost najde v njej. 
Se je tudi vam zgodilo, da je bil najprej pomemben zunanji izgled, potem pa vse ostalo?
(smeh) Seveda je in vsakemu moškemu se to zgodi in dogaja. Najbolj se mi je dogajalo, ko sem bil mlad in smo s prijatelji šli v kakšen klub ali diskoteko. Tam smo morali najprej pogledati z očmi, katera punca nam je všeč na zunaj. Velikokrat sem se pohecal in rekel, da ne morem pristopiti do ženske in reči, da mi je všeč njena osebnost in da je tako dobra po duši, če sem šele pristopil do nje. Moralo je biti nekaj, kar me je na začetku vizualno pritegnilo.
Kako pa sicer sami skrbite za izgled?
Sedaj ko zaradi trenutne situacije ne nastopam, veliko kolesarim, tečem, začel sem hoditi na boks, saj me je to vedno zanimalo, hodim pa tudi v hribe. Res veliko športam, saj mi čas to dopušča, in če že na odru ne morem dati energije iz sebe, jo moram nekje drugje. (smeh) Malo sem tudi spremenil prehrano, saj imam malo bolj urejen urnik, ki ga zadnjih sedem let nisem imel, in si tako kakšno zdravo stvar več skuham, poleg tega jem večkrat na dan, in ne samo enkrat ali dvakrat, kot sem to počel zadnjih nekaj let. Morem povedati, da se počutim odlično. Pred tem sem bil tudi aktiven in spodbujam, da smo ljudje aktivni in skrbimo za svoje zdravje, saj smo tako lahko vedno boljši in nadgrajujemo sami sebe. A vse v mejah normalnega. 
Če greva k vašemu nasmehu in dobri volji ... to pa vedno nosite s seboj, kajne?
Nasmeh in dobro voljo zelo rad nosim s seboj, saj sem mnenja, da je tega danes premalo, in razveseljuje me, ko vidim, da se imajo ljudje lepo in so dobre volje. A ker nisem robot, tudi sam ne morem biti vedno nasmejan in dobre volje. Takrat najraje ostanem doma in stvari najprej razčistim pri sebi. 
Potemtakem je tudi Dejan kdaj slabe volje oziroma kaj vas sicer najbolj spravi v slabo voljo?
Seveda sem tudi jaz, tako kot vsak, kdaj slabe volje. V slabo voljo me verjetno največkrat spravi, ko mi kakšna stvar, ki mi veliko pomeni, ne gre po planu, če me kdo hoče prinesti okoli ali me izkoristiti. Ali pa če me ima kdo za norca, čeprav me pri tem zraven slabe volje oblije še obilo jeze, kar pa tudi ni velikokrat vidno pri meni. Sem pa drugače zelo empatičen in me hitro spravi v slabo voljo kakšna stvar, ki se pripeti komu drugemu. Zelo se me dotakne, če so ljudje okoli mene slabe volje, jaz bi jim rad pomagal, pa vedno ne gre. 
Kakšni ste takrat?
Kadar sem slabe volje, sem zelo redkobeseden in zatopljen v svoj svet. V tistem trenutku se zatopim v svojo glavo, kjer se mi odvija tisoč in ena stvar. Moji bližnji vedo, da se takrat z menoj ne morejo pogovarjati. Takrat sem najraje sam in tudi najraje sam predelam stvari, ki me spravijo v slabo voljo. Kadar sem slabe volje, se tudi zelo rad vozim, saj je zame vožnja terapija, pri kateri lahko v miru, sam v avtu premišljuješ, medtem ko se umirjeno voziš levo in desno. 
Glede na to, da ste po duši veseljak, kako zelo vas v slabo voljo spravljajo vse omejitve, sploh ko nastopov in veselic praktično ni?
Sem človek, ki ima neizmerno rad družbo, ljudi in dogajanje. Priznam, da sem slabe volje, ker ne morem nastopati in zabavati ljudi na odru, še posebej zato, ker to res rad počnem. To sem pri sebi še dodatno potrdil v tem letu, in šele ko nisi na odru, vidiš, kako zelo rad si na njem. Biti pevec in širiti dobro voljo je res nekaj posebnega, vsaj zame! Vseeno pa sem letošnje leto sprejel takšno, kot je. Verjamem, da je vsak od nas na svoji preizkušnji in se bori s svojimi problemi, ki jih v letu 2020 sploh ni načrtoval. Želim, da se situacija čim prej umiri in da bomo znova lahko v družbi ljudi preživljali nepozabne noči. Do takrat pa bom poizkusil ustvarjati nove pesmi in biti v stiku s svojimi poslušalci preko družbenih omrežij.
Kaj v tem času najbolj pogrešate, če sploh kaj? 
Najbolj pogrešam nastope. Pogrešam odre, ljudi, ples, zabavo. Pogrešam zvok »ljudskega žuborenja«, to, da skupaj z bendom Brendijeve barabe igramo in ustvarjamo v živo, medtem ko ljudje prepevajo naše skladbe. To je tista stvar. Lahko povem, da se mi je prvič v karieri zgodilo, da pesmi, ki smo jo izdali, še nismo igrali v živo svojim poslušalcem. Ponavadi je to bilo že prvi vikend, ko je bila nova pesem zunaj, in si tako takoj dobil odziv od ljudi. 
Opazili smo, da v prostem času radi kolesarite. Kje vse ste že bili in kam vse še nameravate mahniti?
Zelo rad kolesarim. Začel sem pred nekaj leti. Najraje kolesarim v klanec, ko si zadaš cilj, da boš osvojil kakšen hrib. Trenutno sem prekolesaril nekaj kolesarskih poti, ki so okoli mojega domovanja. Nekaj poti sem prekolesaril tudi v okolici Bovca. Trenutno sem najbolj ponosen na lanskoletni dosežek, ko smo se z ekipo ob šesti uri zjutraj odpravili iz Bovca na planino Božca. Naslednji cilj pa je, da s kolesom pridem iz Ljubljane do Punata, torej na otok Krk, kjer imamo apartmaje.
Kaj pa kakšen izlet oziroma pohodništvo?
Nisem kak velik izletnik, saj zelo rad delam in si tako velikokrat ne vzamem časa za izlet. Letos, ko nam je nastopanje onemogočeno, pa sem si rekel, da bom poskušal to izkoristiti, da malo bolj spoznam slovenske turistične točke in znamenitosti ...
Kaj pa morje?
Že več let hodim in dopustujem na Punatu na Krku, kjer sta oče in mama pred leti kupila apartmaje. Vsak april se tako z družino odpravimo opravit generalno čiščenje. Hišo očistimo z vapom, obrežemo živo mejo, posadimo rože, pokosimo, očistimo prah v vseh apartmajih, ki jih oddajamo, prepleskamo, umijemo okna ...  Prejšnja leta, ko smo imeli nastope in je bilo poletje naša glavna sezona, pa sem bolj malo obiskal morje. Recimo preteklo leto sem bil na morju pet dni, leto pred tem pa tri. Letos sem si zadal, da bom na morju preživel več časa, saj upam, da je to zadnje leto, ko bomo med poletno sezono toliko doma, in je treba ta dragoceni čas izkoristiti. (smeh) 
Za konec ne moreva mimo spomina na vašega pokojnega očeta, ki še vedno živi v naših srcih. Pred mesecem dni je minilo devet let, odkar ga ni več. Katera njegova pesem je še danes tista, ki jo imajo ljudje še najraje in ki na vaših nastopih preprosto ne sme manjkati?
Vsako leto, ko pride nova obletnica in mine več let, odkar ga več ni, še dodatno spoznam, kako veliko glasbeno zapuščino je zapustil za seboj. Občutek imam, da ljudje vsako leto še raje prepevajo njegove pesmi, kar me res veseli. Verjetno je to zato, ker takšne glasbe (ljudsko-zabavne) vsako leto bolj primanjkuje, ljudje pa so je željni. Na nastopih izvajamo velik del očetovega repertoarja. Rekel bi lahko celo okoli sedemdeset odstotkov. Vedno sem presenečen, ko ljudje skoraj šest ur prepevajo z nami očetove pesmi. Tiste največje in najbolj prepoznavne kot tudi tiste, ki morda niso toliko znane. Najbolj pa me preseneti to, ko vse pesmi poznajo otroci, ki so stari okoli deset let in sploh še niso bili rojeni, ko jih je oče ustvarjal, kar je res dokaz, da je znal pisati pesmi, ki so večne, in verjamem, da jih bomo skupaj prepevali še mnoga leta. Hvaležen sem za to, da lahko to tradicijo nadaljujem in da so ljudje sprejeli, da skupaj nadaljujemo očetovo zapuščino.