Novice Svet24

Skozi svojo glasbo nas Luka pripravi do tega, da se pozibavamo kot valovi na morju. Je energični romantik. Je fant, ki bi ga dekleta imela za moža in mame za zeta. Kljub temu pa o njem vemo zelo malo, saj o zasebnem življenju ne govori veliko. A tokrat je drugače!
Kako je presenetil Nedo Ukraden, s katero imata novo poletno uspešnico, zakaj ne mara segedina, kam bi poslal današnjo mladino in kaj ima skupnega z upokojenci, kako se znajde v vlogi mladega očeta, zakaj ne bo nikoli pozabil yuga, česa se boji, ob kom bi se mu tresla kolena in kaj ima pri njegovih šolskih izpitih Valentino Rossi?
Nedi Ukraden priskrbel pleterski brinjevec
Dan pred snemanjem videospota Ni Dubai, ni Hawaii je Luki prišlo na uho, da je edina pijača, ki jo balkanska zvezdnica Neda Ukraden res obožuje, pleterski brinjevec. »Seveda sem šel takoj v iskalno akcijo in ji ga naslednji dan prinesel. Bila je pozitivno šokirana in sva nato skupaj nazdravila pred začetkom snemanja. No, samo 0,3 merice, da ne bo pomote. (smeh) Bilo pa je zabavno tudi na samem snemanju, čeprav me je nato še dva dni bolela leva noga. Vozil sem namreč sedemdeset let star traktor, pri katerem so sklopke precej drugačne kot pri novodobnih vozilih,« pove. Luka tokrat ni prvič sedel na traktorju, saj imajo njegovi strici in tete kmetije. »Novejši traktorji so pravo razkošje, sem pa že kot otrok hodil k njim na počitnice. Hlev in krave mi tako niso tuji. Na kmetiji je vedno odlično vzdušje!«
Takšno vzdušje pa je tudi na Lukovih koncertih, ki jih polni kot za stavo. Pevec je pravi fenomen v Sloveniji, obožujejo pa ga tudi na Hrvaškem. »Večji pomp je pri nas. A to spada k življenju glasbenika. To, da dam nekomu avtogram ali se z njim fotografiram ter mu s tem polepšam dan, je neprecenljivo.« Kaj pa zvezdniške kaprice? V zaodrju mora biti zmeraj nekaj cvička, v šotorih pa med nastopi ne sme biti belih luči ob strani in na sredini med občinstvom. »Luči na odru dajo tisto čarobnost celotnemu nastopu,« pojasni.
Otroke bi poslal na igrišča
Luka je bil kot otrok izjemno živahen. Odraščal je v blokovskem naselju Javornik. Čez cesto sta bili šola in glasbena šola, nekaj korakov je imel do igrišča, ki je bil njegov otroški raj. »Od jutra do večera smo bili zunaj, se podili s kolesi ali se igrali z žogo. Nenehno se je moralo nekaj dogajati. In takrat se je. Še zdaj, ko se peljem domov na Koroško, mi je težko pogledati na pol prazna igrišča. Včasih me ima, da bi otroke kar malo za ušesa privlekel ven. Mi smo bili še zadnja generacija, ki je otroštvo preživljala na prostem.« In prav to bi rad predal tudi svojim otrokom. »Zavedanje, da je pametneje iti ven na svež zrak kot ždeti pred računalnikom ali na telefonih. Pomemben je človeški stik, ki ti vzbudi neke občutke in čustva. Če se to ne zgodi, si kot oseba prazen. No, prav zato bomo pri nas doma določili ure, kdaj bodo telefoni dovoljeni in kdaj prepovedani,« napove glasbenik, ki se sam trudi biti predvsem zelo dosleden očka. »Bolj strog kot ne. Če postaviš meje in pravila že od začetka, se bo to na dolgi rok obrestovalo, da te nato čez deset let ne zadene bumerang z razvajenim otrokom. Sicer pa sem veliko doma. Čez teden si obveznosti vedno razporedim tako, da vsak dan peljem otroka ob sedmih zjutraj v vrtec. To je naš ritual. Mislim, da tudi sicer z njima preživim več časa kot marsikateri oče, ki dela osemurni delavnik. Sem pa na ta račun odsoten večino koncev tedna, ko je največ nastopov.«
Domača opravila mu niso tuja
Luka je spreten tudi pri domačih opravilih. »Starša sta se ločila, ko sem imel enajst let. Takrat je sestra šla z mamo, jaz pa sem ostal z očetom. In ko sta pri hiši dva moška brez žensk, je pač tako, da se prej ali slej naučiš tudi domačih opravil, kot sta likanje in pranje.« Odraščanje z očetom ga je oblikovalo v osebo, kakršna je danes. »Čeprav so bila to občutljiva leta in eno najtežjih obdobij zame, pa vrtiljak čustev od jeze do žalosti, mi je oče dal dobro popotnico za življenje. Takrat mi je najbolj pomagal pogovor. Tudi s sestro Natalijo, s katero sva se nato povezala bolj, kot če bi odraščala v istem gospodinjstvu. In ta povezanost traja še danes. Vsak dan se slišiva, kave so najini obredi, družita se tudi najini družini. Letos smo načrtovali skupni dopust, a smo ga zaradi razmer morali prestaviti.«
In ko smo ravno pri dopustih … Luka se kajpak najraje odpravi v Istro ali Dalmacijo, a ne zgolj zaradi nostalgije, pač pa tudi zaradi strahu pred letenjem. »Zavedam se, da bom ta strah prej ali slej moral premagati. Sestra, ki v nasprotju z menoj veliko potuje, mi pogosto pripoveduje zanimive popotniške zgodbe, ki vse bolj pritegujejo tudi mene, da bi jih doživel. Bolj kot sami kraji me zanimajo navade in kulture ljudi po svetu.« Prvi destinaciji bosta Španija ali Portugalska. »Ko zberem dovolj poguma, pa imam veliko, še neuresničeno željo, da bi odšel v ZDA, kjer bi obiskal Graceland Elvisa Presleyja. Do takrat pa bom bolj 'penzionistični' dopustnik. Rad poležavam, vmes se odpravim na sprehod po okolici, tudi v največji vročini. Na splošno pa na morju najraje ne delam nič. Medtem ko marsikdo od mojih prijateljev na plaži obožuje branje, sam knjige pustim doma, se uležem, sončim ter poslušam klape in Oliverja Dragojevića.«
Na morju ali ne, pevec vsak dan začne s kavo in limonado. »Skušam zdravo živeti. Prav med pandemijo sem spoznal pomembnost dobrega spanca in kakovostne hrane.« Luka je velik gurman. Jé skoraj vse, z izjemo melone in segedina. »Za slednje je 'kriv' moj oče. Običajno je v nedeljo zvečer skuhal velik lonec segedina, ki sva ga nato jedla vse do srede. Pa se mi je jed malo zamerila,« se z nasmeškom na obrazu spominja. Tudi družinske večerje ob posebnih praznikih so pri njih doma poseben običaj. »Takrat se pri moji mami zbere vsa družina. In nato na njeno pobudo vedno uprizorimo pravi mali družinski koncert. Tudi po večdesetkrat odpojemo številne narodne in zabavne slovenske skladbe, vse dokler ne ujamemo zraven še popolnega videoposnetka.«
Včasih Luka zaigra tudi na kitaro, čeprav zase pravi, da je »piknik« kitarist. »Za najeti za na žurko sem super,« se nasmeji in prizna, da je prav s kitaro in petjem osvojil marsikatero dekle. »Ko smo kot študenti žurali v kakšnem parku s kitaro v rokah, se je okoli nas hitro nabralo veliko punc. No, tudi fantov, a oni so prišli zaradi deklet. (smeh) Ja, kitara je dober način za osvojiti srce.«
Svojo Nastjo Gabor je Luka sicer osvojil popolnoma drugače. »Midva sva bila par že v srednji šoli, nakar so se najine poti razšle in se nato ponovno združile. Osvojil pa je nisem s kitaro, temveč bolj s teženjem. (smeh) Je pa vztrajnost dobra tudi sicer v življenju, da dosežeš svoj cilj.«
Pred Valentinom Rossijem bi se mu tresla kolena
Poleg družine ima Luka rad tudi šport. A odkar si je poškodoval hrbtenico, mora biti pri tem zelo previden. »Vaje z utežmi in tek so najpogosteje na mojem sporedu, meni ljube odbojke pa žal že več let nisem igral.« Luka je bil namreč v mlajših selekcijah član odbojkarske reprezentance, prav tako pa je študiral na fakulteti za šport. »Do zaključka fakultete mi manjka še nekaj izpitov, a jih prav zaradi poškodbe nisem mogel opraviti. Predvsem je bila težava v praksi opraviti gimnastiko. Malo je možnosti, če bi se prepisal s smeri učitelj športne vzgoje na smer trener. Morda vendarle nekoč domov prinesem diplomo,« pravi. Ob tem se spomni še ene anekdote iz šolskih dni.
»Rad imam hitre avtomobile in motorje. A pri prvi vožnji z motorjem, pri osmih letih, sem padel in dobil velik strah pred motorji. Nato pa me je prevzel Valentino Rossi. Sem njegov velik oboževalec. In tako kot se mojim oboževalkam tresejo noge ob meni, bi se meni tresla kolena, če bi spoznal njega. Večkrat sem želel tudi na katero od njegovih dirk, a je vedno nekaj prišlo vmes. Nekoč si bom to željo izpolnil. In da se navežem na šolo – zaradi njega sem padel na dveh izpitih! Ko sem teden dni pred rokom šel v knjižnico po učno gradivo, sem na polici zagledal njegovo biografijo. Knjiga me je tako prevzela, da sem dal šolske knjige ta čas v kot in seveda padel na obeh izpitih.«
Neuspešno iskanje prvega avtomobila
Pri osemnajstih letih je doživel največje presenečenje v življenju, za katero so poskrbeli njegovi prijatelji. Za rojstni dan so mu podarili yugo koral 45. »Z njim smo naredili ogromno kilometrov. Ko je bil že tehnično skorajda neustrezen, smo ga zaradi lastne varnosti prodali, z denarjem pa smo s prijatelji odšli na morje. Sam sem avto potem čez leta v duhu nostalgije še iskal, a ga nisem nikoli našel. Vem le, da je šel v Srbijo k neki stari gospe. Ker je bil bordo rdeče barve in je imel armaturo popisano z našimi imeni, verjamem, da bi ga takoj prepoznal.«
Življenjske baterije si pevec najraje napolni tako, da ugasne telefon za vsaj pol ure na dan. »Res sem nenehno na telefonu, preberem prav vsako sporočilo oboževalcev. Za zadnje novo leto sem odgovoril na več kot 4200 sporočil. Prav zato mi odklop od telefona zelo prija.« Kljub temu pa glasba prevladuje nad tišino, tudi v njegovem zasebnem življenju. »Ko sem bil otrok, so me uspavali ob skladbah Oliverja, moja otroka se uspavata ob mojih skladbah, skladbah klap in Nine Badrić. Mislim, da če glasbo položiš otroku v zibelko, da ga bo ta spremljala vse življenje. Tako kot mene. Zato tudi pri nas doma ni nikoli tišine v hiši.«