Televizijski gledalci ste jo spoznali tudi kot napovedovalko vremena na Planet TV, tistim najmlajšim pa naj prišepnemo, da Ajda z velikim veseljem pomaga tudi pri sinhronizaciji risank in risanih filmov.
Za Ajdo Mlakar se je pred dnevi končalo zanimivo obdobje njenega življenja, v katerem se je, če uporabimo njene besede, naučila veliko novega. Po treh letih se je namreč poslovila od svojega televizijskega dela, a vrata televiziji pušča priprta. »Vesela sem, da so za mano tri super leta. Veliko sem se naučila, tako glede medijske stroke kot tudi življenja. Izkušnja je bila še toliko lepša, ker sem spoznala čudovite ljudi, z nekaterimi sem stkala tudi res lepe prijateljske vezi. Trenutno se moje delo na televiziji vsaj do konca septembra končuje, potem pa bomo videli, kam me bo odnesel tok življenja. Zagotovo pa dopuščam možnost, da vam v prihodnosti spet pomaham z malih zaslonov,« pravi Ajda, ki sicer že od svojega štirinajstega leta prijateljuje tudi z radijskim mikrofonom. »Radio je in bo ostal moja prva ljubezen. Radijsko delo je način življenja in razmišljanja. Hvaležna sem, da lahko rečem, da je moj konjiček postal moj poklic. Je sploh lahko še kaj lepšega?«
Otrokom sinhronizira v živo
Ker pa je Ajda človek izzivov, je pred tremi leti radiu in televiziji dodala še eno ljubezen, in sicer sinhronizacijo risank. »Ko sem se odločila, da se preizkusim v sinhronizaciji risank, so me mnogi vprašali, ali mi je tega treba, da že tako nimam nič časa. No, zelo sem vesela, da sem takrat poslušala sebe in se kljub natrpanemu urniku odločila tudi za sinhronizacijo. Moja prva vloga je bila vloga stroge trenerke Julijane v priljubljeni nanizanki Jaz sem Luna. Sinhroniziram za studio Menart, tisti, ki je najbolj zaslužen, da sem razvila tudi ta talent, pa je Josip Miani - Pipi (tudi ustanovitelj in član skupine Karma, op. p.). Res je odličen pedagog in ima izjemen občutek za interpretacijo besedila.«
Delo sinhronizatorja ni preprosto. Poleg tega, da zahteva kar nekaj igralskega talenta, mora imeti sinhronizator tudi zelo dober posluh. »Prvo pravilo sinhronizacije pa je, da ti ne sme biti nerodno eksperimentirati z glasom. Kadar glas posodimo risanemu junaku, ga običajno tudi malo spremenimo, ni pa nujno. Poleg barve glasu je zelo pomembno tudi, da se v risanko vživimo in, ja, iz studia se včasih slišijo zelo smešni zvoki vpitja, piskanja, jokanja … Poleg govornega dela so zelo pomembni tudi razni šumi, vzdihi, izdihi, klici in medmeti, ki dajo risanki piko na i in jo naredijo še bolj pristno,« pojasni. »Gledano tehnično pa sinhronizacija poteka v studiu: pred sabo imamo dva ekrana, na enem se vrti risanka, na drugem so slovenski prevodi. V slušalkah slišimo risanko/serijo v 'originalnem' jeziku, mi pa moramo potem ustrezno hitro in doživeto povedati to v slovenščini. Sama sem v tem času glas posodila že številnim risanim junakom, mogoče sta trenutno bolj izstopajoči vlogi tigrice Sanje v risanki Wisper ali pa kozice Gabi v seriji Doki,« pravi Ajda, ki se zelo zabava, kadar otroci prepoznajo njen glas. »Svojih otrok sicer še nimam, jih ima pa moj partner in prav zadnjič smo se super zabavali med gledanjem ene od risank, ki sem jo sinhronizirala. To je potem videti tako, da jaz posamezne dele sinhroniziram še enkrat, v živo, in se zraven seveda tudi primerno kremžim, da je veselje še večje.«
Dneve si podaljšuje
S čim pa si sicer najraje krajša dneve? Verjetno ne gleda risank, temveč filme? »Krajšam dneve? Jaz še vedno čakam na opcijo, da si jih bom lahko podaljšala, dan ima zame vedno premalo ur. Samoosamo sva s partnerjem preživljala v Kranjski Gori, kjer sva predvsem odkrivala nove pešpoti in uživala v čudoviti naravi,« razloži in se za trenutek spet ustavi pri televiziji. »Glede gledanja filmov pa je pri meni tako, da mi res redkokaterega uspe pogledati do konca, ker običajno zaspim po prvih dvajsetih minutah. A eden takih, ki me je v zadnjem času prevzel in mi dal misliti, je bil film The Platform. Pa ne pričakujte kakšne pocukrane romantične komedije, gre za moj najljubši žanr – psihološko grozljivko.«
