Nanj sem naletel kot na avtorja spremne besede h knjigi Kdo je tu nor?, imenitnega priročnika za preživetje v strupeni džungli modernih služb. Svojo pot je gospod Jurij začel kot splošni zdravnik. Pa je bil očitno preprosto premalo nor, da bi lahko zdržal znotraj našega javnega sistema. Dolga leta je najprej kot uslužbenec in potem menedžer v globalni farmacevtski industriji gradil mostove med Zahodom in Balkanom. Zato ima odličen pregled nad različnimi vzorci, ki krojijo delovnik na različnih koncih sveta. Predvsem pa daje med obiskom na njegovi čudoviti kraški haciendi vtis človeka, ki je že pred časom ugotovil, kaj res šteje. Ljubezen, narava, dva ogromna vdana kužka, cela vrsta kreativnih projektov ... In predvsem stalna veseljaška pripravljenost, da se življenju zakrohotaš naravnost v obraz.
Šokirala me je vaša trditev, da je več kot osemdeset odstotkov slovenskih zaposlenih izgorelih ali na samem robu izgorelosti ...
Tako je. Smo v dobi podivjanega neokapitalizma, v katerem delajo delodajalci z zaposlenimi kot svinja z mehom. Navidezna nirvana naše povojne socialistične preteklosti pa je kar nekaj generacij Slovencev prepričala, da je poslovno življenje enostavno, da so službe večne in da si plačo zaslužiš že s tem, da se na delovnem mestu pojaviš. Kar pomeni, da smo v nove čase zajadrali precej nepripravljeni. Tisto, kar mi zaznavamo kot stres, bi Kitajec doživljal, kot da je na dopustu.
Ha ha, najbrž res. Ampak od kod ta ocena, teh nepojmljivih 80 odstotkov?
Uradnih študij sicer nimamo, kar tudi nekaj pove. Sam sem do te grobe ocene prišel na podlagi pogovorov s kolegi iz zdravniške stroke. Od njih sem lahko izvedel tudi, da ogromno ljudi prepozno pride po pomoč, ker si preprosto ne upajo na bolniško. Zelo prisoten je tudi fenomen tako imenovanega prezentizma, ko ljudje sicer hodijo v službo, a zaradi skurjenosti niso za nobeno rabo. Tisti, ki pridejo do zdravnika, pa so pogosto povsem napačno zdravljeni. Dajo jim tablete proti tesnobi, namesto da bi naslovili prave vzroke.
Ampak 80 odstotkov ... To najbrž pomeni, da smo v mednarodnem merilu rekorderji?
Slovenci smo poleg Fincev in Madžarov eden najbolj depresivnih evropskih narodov. Za povrh imamo močan vzorec introvertiranosti, kar pomeni, da svoje tegobe zelo težko izražamo. Po tem so Grki ali Italijani veliko na boljšem. Nasploh smo bolj zaprti, bolj resni in se nam zato tudi prej podre svet. Ne upamo si zaropotati! Večina se ob napadu od zgoraj še vedno obnaša kot puščavska miš, ki jo je zalotila kobra. Otrpnemo in čakamo, da nas bo pohrustala.
Kako slikovit opis!
Predstavljajte si, da bi kak šef to, kar danes rutinsko počne slovenskemu delavcu, poskusil početi recimo nekje v Srbiji! Saj bi ga vendar delavci zvečer počakali za prvim voglom, mu vrgli vrečo čez glavo in ga tako nabunkali, da se dolgo ne bi pobral! Nobenega velikega razkritja ne bom najbrž podal, če rečem, da smo Slovenci izrazito trpeč narod.
Torej si dovolimo početi več žalega kot drugi?
Mnogo več. Obenem pa smo veliki deloholiki.
Poleg alkohola in obsesivnega športanja je delo na žalost res ena naših treh glavnih drog.
Malo gre res za drogo, malo pa tudi za odraz gole nuje. Glede na to, kako drag aparat smo ustvarili pri tem, ko se igramo državo, delavcu na koncu meseca ostane zelo malo. Sploh ker mora financirati tudi vse možne parazite, ki jim ne znamo postaviti meje. Dodajmo, da v naših delovnih kolektivih nasploh nismo prav pregovorno učinkoviti. Avstrijci recimo delajo manj, a naredijo še enkrat več kot mi.
Miha Mazzini je nekoč zapisal pomenljiv stavek: »Slovenec ljubi delo in sovraži učinek.«
Dobro je rekel. No, in če vse zgoraj našteto seštejemo, postane kar naenkrat mnogo bolj jasno, zakaj ves čas delamo, delamo, delamo. In to, da kljub maničnemu garanju na koncu tako malo zaslužimo, je samo še en vir neizmerne frustracije.
Prekleto res!
Slovenski dohodki so preprosto prenizki. Poslovno okolje je skrajno nestimulativno, saj se podjetja dušijo v birokraciji. Javna uprava si ves čas izmišljuje neke nove štose, da upravičuje svoj obstoj. Prijateljica, ki je zasebna zobozdravnica, mi je povedala, da mora imeti v ordinaciji štirinajst različnih košev za smeti. Štirinajst! Si sploh lahko predstavljate? No, in če vse zgoraj podano seštejemo, ni nič čudnega, da na delovnem mestu ni ne časa ne volje za mehkobo v komunikaciji, ki je nujna za zdravje. In nič čudnega, da je torej po službah Slovenec Slovencu volk.
No no, prav nobene potrebe ni, da bi tako žalili volkce! Ki so po vseh pričevanjih pravzaprav precej plahe in razumne živali.
(smeh) Prav imate. Bolje bi bilo reči, da je pri nas človek človeku Slovenec. Naša nacionalna patologija obsega tudi to, da mnogo premalo poslušamo. Bog je dal človeku dvoje ušes, dvoje uči in samo ena usta. Iz tega lahko malce šegavo sklepamo, da bi morali dvakrat toliko poslušati in gledati kot govoriti. Pri nas pa živimo čisto samo še za to, da lahko začnemo tvoriti stavke s klicajem, preden smo sploh do konca prisluhnili. Te stavke lahko zelo preprosto okrajšamo, in sicer na: Jaz, jaz, jaz, jaz!
Spet vam lahko samo žalobno prikimam. Le da nisem prepričan, da ne gre tu za neko globalno moderno patologijo …
Seveda imate prav, a je ta pojav še posebno izrazit prav pri majhnih narodih. Tako kot recimo kužki pasme maltežan kar naprej lajajo, ker so tako majhni in prestrašeni. Slovenci se ne znamo pogovarjati, ne znamo poslušati in tudi ne znamo sklepati kompromisov. V naši kulturi nekoga, ki je sklenil kompromis, vse prehitro označimo za šlevo, copato ali idiota. Namesto da bi ga videli kot zmagovalca, saj vendar lahko samo s kompromisi kaj narediš in skupaj ustvariš! Če se z vsakomer takoj skregaš, se boš na koncu lahko kregal samo še z ogledalom. Ustvarili smo delovno okolje, kjer se lahko vsak, ki je slabe volje in ima pet minut časa, mirno zlaja nate. In bližje kot si Ljubljani, hujše je.
Zakaj tako pravite?
Ker mi tako zdaj razlagajo že mnogi Ljubljančani. Namreč, da je mesto z okolico v zadnjih letih postalo izjemno neprijazno do ljudi. S soprogo se morava prav psihično pripraviti, preden obiščeva našo prestolnico.
Kaj vama pride tako do živega?
Celotno vzdušje. Že ko se usedeš na prvo kavo, te natakar tako turobno motri, da te ima, da bi mu napeljal intravenozni kanal za antidepresive. Pa ne zna niti povedati, zakaj je tako slabe volje.
Seveda vem, o čem govorite. In mislim, da izhajajo turobni pogledi natakarjev in še koga predvsem iz nekašnega dušečega občutka brezupa.
Ampak če je tako, potem je treba vendar nekaj narediti! Kaj ni res? Čim prej moramo osvojiti koncept proaktivnosti. Krvavo nam manjka cela vrsta nacionalnih programov za boj z modernimi boleznimi. Tako kot smo izvedli zelo uspešen program za prepoznavanje in destigmatizacijo depresije, bi morali čim prej udejanjiti nacionalni program za boj z izgorelostjo.
Kaj bi položili na srce našim šefom? Kako lahko oni pripomorejo k malo boljši delovni klimi?
Svetoval bi jim, naj bodo vodje, ne pa menedžerji. To pomeni, da morajo veliko delati na čustveni inteligenci, predvsem pa na svojem egu. Da ga zmanjšajo vsaj do stopnje, ko vsakega protiargumenta ne bodo doživljali kot neposrednega napada nase. Najboljši šefi so tisti, ki ustvarijo naslednika, ki je boljši od njih. Ne pa, da ne pustijo nikogar zraven, ker so tako prestrašeni. Tega je pri nas še ogromno.
Ampak da ne bova tako udrihala samo po ubogih Slovencih – iz knjige Kdo je tu nor? je moč kaj hitro razbrati, da so tudi zahodna delovna okolja blodnjaki norosti, ki jih je treba iz dneva v dan predvsem preživeti.
Seveda, le da je pri nas še hujše. Naše okolje sta izoblikovala katolištvo in komunizem. Demokracije še nimamo prav dolgo, zato se pri nas še toliko bolj vleče kultura nasilja. In temu tudi delavci toliko lažje nasedejo, oziroma se toliko lažje zapletejo v toksični ples s čustvenimi vampirji nad sabo. Zastavonoše agresivnega kapitalizma so namreč pogosto ljudje z mejnimi osebnostnimi motnjami.
Njihove žrtve pa vse prepogosto sploh ne razumejo, kaj se dogaja, kajne?
Saj zato so knjige, kot so Delo s teboj me ubija, Kdo je tu nor? in Ne stopajte več po prstih tako zlata vredne! Natanko o tem bi se bilo treba po naših kolektivih bistveno več pogovarjati. Družno bi se morali izobraziti, tako da en sam človek z mejnostno motnjo ne bi mogel več zastrupiti pol firme. Taki ljudje so motenci in jih v resnici ni prav težko prepoznati.
»Skrivnost tega, da ohranimo prisebnost,« piše avtor knjige Kdo je tu nor?, »je v čim boljšem razumevanju norosti, ki nas obkroža.« Glavni trik je v spoznanju, da se malopridneži skoraj gotovo ne bodo spremenili. In da se moramo torej spremeniti sami, da jih bomo z učinkovitimi tehnikami obvladali in omejili njihovo škodljivost.
Seveda! Naša naloga ni, da rešujemo te motence, temveč predvsem sebe!
V tem pogledu je ta čudovita in koristna knjiga žal zelo pesimistična. Dr. Albert Bernstein je prepričan, da so vsi ti norci, na katere naletimo, povsem nepopravljivi. In da nima smisla niti poskušati, saj bi se pri tem samo poškodovali.
Mejne osebnostne motnje so v večini primerov neozdravljive. Ti, ki grizejo, grizejo, grizejo – potrebujejo predvsem publiko. Torej druge duše, da se lahko z njimi hranijo. Če bi bili prepuščeni samim sebi, bi se kaj hitro posušili in odmrli. Naš najboljši up je, da se taktično naredimo zanje čim bolj nezanimive.
Ob čemer si bodo avtomatično poiskali bolj slastne pašnike.
Za doseganje tovrstnih ciljev sicer ne obstaja univerzalni vzorec. Knjiga Kdo je tu nor? ponuja še posebno uporaben skupek orodij – pravzaprav protokolov za nevtralizacijo različnih podžanrov pošasti. Tudi sam imam vse prej naštete knjige doma na polici in jih pogosto še vedno odprem, da iz njih počrpam napotke za kako konkretno situacijo.
Torej knjige kot zdravilo? Oziroma kot samoizobraževalni tečaji mentalnega juda z norci?
Sam jih vidim bolj kot kuharske knjige.
Ker si lahko na podlagi receptov v njih skuhamo znosnejši vsakdan?
Tako! Pomembno je razumeti, da s pritoževanjem ne pridemo prav daleč. Če sploh kam.
Kako je sploh mogoče, da so norci povsod, tudi na Zahodu, tako prevzeli oblast?
Danes preživimo večino dneva v službi in le manjšino z družino. Včasih je bilo obratno. Zato se je zamenjal tudi vzorec, da je bilo nekoč nasilje bolj zaprto med družinskimi stenami. Ker služba čedalje bolj zamenjuje družino, se morajo norci toliko bolj zjahati in zlajati v službi. To brezumno podaljševanje delavnika je v resnici še bolj tragično, kot si mislimo.
Kako?
Služba mora biti samo eden od več stebrov zdravega in izpolnjenega življenja. Danes pa so nas že skoraj povsem prepričali, da je služba prva, šele potem lahko pride vse drugo. Če je slučajno ostalo kaj časa. To je zgrešeno, to ne pelje nikamor in bo tudi izzvenelo.
Bo?
Bo! O tem sem prepričan. Pripravljeni moramo biti samo na zelo naporno obdobje tranzicije v novo, boljše delovno okolje. Ker nas bo ozaveščenih čedalje več, se bodo norci čutili čedalje bolj ogroženi in bodo zato tudi čedalje bolj agresivni. Tega se ne smemo ustrašiti, ampak moramo stisniti zobe in zdržati. V veliki meri bo za ljudi s škodljivimi starimi vzorci poskrbela tudi narava. Še nekje dvajset ali največ trideset let, pa bodo preprosto odmrli.
Želim si, da bi bil lahko jaz enako optimističen.
Oh, brez skrbi! Nekatere bo od same groze nad spremembami kar takoj ruknil infarkt, drugi bodo, ko se bo plima obrnila, ugotovili, da se morajo prihuliti in umakniti v nekoliko bolj znosne vzorce vedenja. To se v resnici že dogaja. Pred kratkim sem lahko v neki mednarodni multinacionalki opazoval tovrstno metamorfozo. Tam je namreč dolgo carjeval šef, ki je samo tolkel po mizi in mu je bilo povsem vseeno, ali je pohodil muho ali človeka. Dobesedno! Gre za res hudo moteno osebo. No, ko se je zamenjalo vodstvo podjetja in je zavel bolj prijazen veter, je tudi ta podlasica hitro zavohala, da je zavel nov veter. V strahu za stolček se danes samo še smehlja in cedi od prijaznosti. Po novem, ko pride v službo, reče »Dober dan!« in ljudi včasih celo vpraša, kako so. No, takim kameleonom seveda ne smemo nasesti. Ob prvi krizi bodo namreč pokazali pravo barvo, saj zaradi povečanega stresa ne bodo več sposobni korigirati svoje biti. In takrat bo na plano spet bušnila njihova esenca.
