Magi so v Azijo vodili religiozne obrede, razlagali sanje, proučevali astrologijo, svetovali vladarjem in poučevali njihove otroke. Zaratustra, praoče magije, je trdil, da pozna vse demonske sile, ki delujejo na svetu. Učil je, da sta dobro in zlo enako močna, človek pa je v tem dualističnem svetu nenehnega boja med dobrim in zlom, nemočen.
PITAGORA JE BIL NAJVEČJI
Grški filozofi so se s to magijo verjetno srečali na svojih potovanjih proti vzhodu. Najslavnejši grški mag je verjetno Pitagora. Rodil se je okoli 530 let p. n. št. in na jugu Italije ustanovil tajno organizacijo. Njegovi privrženci so morali biti vegetarijanci, spolno vzdržni, molčeči in kritični do samega sebe. Pitagora je verjel v reinkarnacijo in selitve duš. Spominjal se je mnogih svojih prejšnjih življenj in nekoč je v nekem psu prepoznal reinkarniranega prijatelja. Smatral je, da se v številih nahaja ključ do razumevanja okolja. Njegovi kasnejši privrženci so pomembno vplivali na razvoj zahodnjaške numerologije. V prvem veku našega štetja je prišlo do oživljanja zgodb o Pitagori: kako je v podzemlju preživel celo leto, kako je s pomočjo magije zdravil ljudi, ukazoval vremenu in morju, vladal živalim.
Tudi Empedokles, pesnik in filozof, se je z magijo ukvarjal teoretično in praktično. Trdil je, da je bog in da lahko zdravi bolnike, vlada vetrovom in dežju te napoveduje prihodnost. Umrl je prav nenavadne smrti. Skočil je v vulkan Etna, saj je upal, da bo to ljudi prepričalo, da je res bog. Prav tako kot Pitagora je verjel v reinkarnacijo in se je spominjal mnogih svojih prejšnjih življenj.
OBTOŽEN LJUDOŽERSTVA
V prvem stoletju našega štetja je živel in deloval Apollonius iz Tyane. Po pripovedi je v trenutku, ko se je rodil, na nebu obstal blisk. Bil je vegetarijanec, skromno oblečen, popolnoma se je odrekel spolnosti, pet let pa je tudi pod prisego molčal. Precej je potoval in na svojih obiskih v Indiji, Egiptu in Babilonu se je naučil magije. Verjel je v reinkarnacijo, lahko je napovedoval bodočnost. Ko so ga obtožili, da je ubil dečka, da bi s pomočjo njegovega drobovja lahko napovedal, kdo bo naslednji vladar, je čudežno izginil in se tako rešil obsodbe in ušel kazni. Lahko se je spreminjal v živali in drevesa, videl dogodke, ki so se dogajali več tisoč kilometrov daleč. Nekateri so ga spoštovali in častili, toda njegovi nasprotniki so ga obtožili, da je ljudožerec in da predvsem uživa fantovsko meso oziroma njihova trupla uporablja pri vedeževanju.
ŽRTVE MAGIJE
Sestavni del verskih obredov so bile tudi žrtve. Verjeli so, da se z žrtvovanjem boga avtomatično obveže, da prošnjo uresniči. Če bog prošnje ni uslišal, verjetno žrtev ni bila žrtvovana pravilno. Če je bila nevarnost zelo velika, je moral biti velika tudi žrtev. Leta 217 pred našim štetjem je Rim ogrožal Hanibal s svojo vojsko. Senat je za nasvet prosil svečenike v Jupitrovem svetišču in ti so s pomočjo vedeževalskih knjig ugotovili, da žrtve bogu Marsu niso bile pravilno žrtvovane. Zato je bilo potrebno žrtvovanje ponoviti, seveda pa so morale biti v drugo žrtve večje. Boginji Veneri so morali obljubiti, da ji bodo zgradili novo svetišče, bogu Jupitru pa podariti sveto pomlad in olimpijskim bogovom prirediti lecisternium. To je bila javna prireditev oziroma zabava, na kateri so bili častni gostje bogovi, ki so jih obilno stregli z jedačo in pijačo. Bogovi so bili na zabavi prisotni v obliki kipov, ki so jih udobno namestili na sedeže postavljene na častno mesto. Sveta pomlad pa je pomenila, da so morali bogu Jupitru žrtvovati v marcu in aprilu vso živino, ki se je skotila v teh dveh mesecih. To je bila zelo težavna naloga, saj je bila država zelo velika, sodelovati pa so morali vsi državljani, sicer prošnje ne bi bile uslišane. Ko je Hanibal leta 216 znova porazil rimsko vojsko, se je senat odločil celo za človeške žrtve. Žrtvovali so nekega Grka in Grkinjo iz Galije, tako da so ju živa zakopali.
Da bi bila letina dobra, so vsako leto v čast bogu Marsu na Marsovem polju priredili konjske dirke, nato pa so s kopjem ubili konja iz zmagovalne vprege. Odrezali so mu glavo in rep, za glavo so potem tekmovali ljudje, zmagovalec pa jo je lahko ponosno odnesel domov. Rep so hitro odnesli v kraljevo palačo in ga obesili nad ognjišče tako, da je kri kapljala nanj.
Rimljani so izvajali tudi mnogo magičnih obredov in žrtvovanj za plodnost in lahek porod. Neplodnost žensk in spolna nemoč moških sta predstavljala veliko nesrečo in zlo, pred katerim so jih lahko obvarovale le drage žrtve.
Poseben pomen so imela tudi prekletstva. Če je nekdo preklel prijatelja, je kletev moral zapisati in jo nato zakopati v zemljo. Najbolje je bilo, če so prekletstvo zapisali na svinčevo ploščo. Zadostovalo je tudi, če so na ploščo zapisali žrtvino ime in nato ime prebodli ter izgovarjali prekletstvo: "Preklinjam in prebadam njegovo ime, torej njega samega!" Ali pa: "Naj njegova duša in jezik postaneta svinec, tako da ne bo mogel več ne govoriti ne delati…" Lahko pa tudi: "Kot je ta svinec brez vrednosti in hladen, naj bo tudi on in njegovo premoženje brez vrednosti." Najmočnejše je prekletstvo delovalo, če so ga zapisali in nato zakopali v kakšen grob ter pri tem izgovarjali besede: "Kot ta mrtvec, ki je tukaj pokopan ne more več govoriti in kaznovati, naj bo mrtev in nemočen, da govori in kaznuje." Pri tem so tudi izgovarjali ime osebe, ki so ji želeli škodovati. Podobne obrede še danes uporabljajo nekatera plemena v Afriki in Latinski Ameriki za maščevanje svojim sovražnikom.
MAGIČNA LJUBEZENSKA MAŠČEVANJA
Ljubezenska maščevanja so bila prav tako zelo pogosta. Kletev so razočarani v ljubezni napisali na kovino in jo vrgli v vodo, lahko v reko ali vodnjak. Tako so našli svinčeno ploščico, na kateri je bil napis: "Naj tisti, ki mi je prevzel Vilbijo, postane takšen, kot je ta voda!"
Za maščevanje so Rimljani uporabljali tudi likovno magijo. To obliko magije lahko danes srečamo še mnogokje na svetu, poznana pa je bila tudi v Sloveniji. Nekaj primerkov lutk, ki so jih uporabljali v magične namene hranijo v muzejski zbirki o praznoverju na slovenskem gradu Bogenšperk. Rimljani so iz gline izdelali lutko, lahko pa je bila tudi iz voska, blaga ali slame. Nato so jo prebadali in verjeli, da s tem žrtvi povzročajo strašne muke. Na koncu so lutko sežgali in v tem trenutku naj bi umrla v strašnih mukah tudi žrtev. Lutke so uporabljali tudi takrat, ko so nekoga zdravili, še posebno, če je zbolel za kakšno skrivnostno boleznijo. Lutke so tudi javno sežigali pri verskih obredih. Pomenile naj bi zamenjavo za človeške žrtve.
MEDICINA IN MAGIJA
V obdobju starih Grkov se je znanost živahno razvijala in s tem je hitro napredovala tudi medicina, čeprav je bilo zdravljenje še vedno močno povezano z magijo. Povišano temperaturo so na primer zdravili tako, da so bolnikove odrezane nohte ponoči z voskom prilepili na sosedova vrata in mrzlica se je preselila k sosedom. Verjeli so, da kri, kosti in organi umorjenega človeka vsebujejo veliko neizkoriščene življenjske energije, ki ima magično moč. Zaradi tega je bil najboljši način za zdravljenje zobobola, da so razboleli zob podrgnili z zobom umorjenega človeka. Epilepsijo so zdravili z vodo, namesto čaše pa je služila seveda lobanja umorjenega, ki je vodi dala tudi čudežno zdravilno moč. Bolnik je ozdravel tudi, če je umirajočemu gladiatorju sesal kri, ki je tekla iz njegovih ran.
SKRIVNOST MANDRAGORE
Pri zdravljenju so pogosto uporabljali tudi zdravilne rastline. Ker so verjeli, da imajo določene rastline magično moč, so pri nabiranju teh rastlin skrbno pazili in se vedno z magičnimi rituali zaščitili pred škodljivimi vplivi teh rastlin. Okoli rastline so začrtali magični krog in rastlino odrezali ob molitvi, obraz pa je moral vedno biti obrnjen proti vzhodu. Če so nabirali mandragoro, pa so morali začrtati tri kroge in biti usmerjeni proti zahodu. Mandragora je bila zelo cenjena rastlina, uporabljali pa so jo kot afrodiziak in za lajšanje bolečin. Morda je mandragora celo najslavnejša magična rastlina in si zato zasluži, da ji posvetimo nekoliko večjo pozornost. Mandragora officinalis ima podolgovate liste in zelenkastobele cvetove. Plod je rumen in podoben fižolu. Rastlina ima opojen vonj, vsebuje pa strupen alkaloid mandragorin, ki deluje podobno atropinu. Nekateri narodi v Aziji še danes kadijo njeno listje. Korenina deluje narkotično in so jo predvsem v antični dobi uporabljali kot sredstvo za uspavanje pri kirurških posegih. Korenina spominja na človeško postavo in zato je verjetno rastlina dobila skrivnosten čarovniški pridih. V srednjem veku so v srednji Evropi mandragoro imenovali tudi alrauna, po starem germanskem ženskem imenu Albruna, s katerim so označevali čarovnico, ki prinaša nočno moro.
Strah pred mandragoro je bil največji v srednjem veku. Verjeli so, da pri puljenju iz zemlje rastlina tako kriči, da lahko človek ogluši. Zato so jo nabirali po polnoči, ušesa pa so si zamašili z vato ali voskom. Za rastlino so privezali psa in mu nato vrgli kos mesa. Pes je skočil za hrano in izvlekel rastlino iz zemlje. Mandragorino kričanje je psa ubilo, pokopali so ga na točno tisto mesto, kjer je prej rasla rastlina. Korenino mandragore so uporabljali tudi kot lutke v likovni magiji.
V tem obdobju je zdravljenje bilo mešanica magije in znanosti. Zdravilne rastline so pač bile učinkovitejše, če vrač ali šaman bolniku prepeval, plesal in izvajal magične rituale. Zaupanje v zdravnikove magične obrede je bilo zaradi nerazvite medicine izrednega pomena.
Vas zanima vsebina članka Zgodovina magije - 1. del? Kliknite TUKAJ!
