Valerija Kutnjak je strastna raziskovalka življenja, NLP-praktik, voditeljica meditacij, motivatorka za življenje, pisateljica in regresoterapevtka.
Regresija in druge prakse, ki pomagajo pri osebnostnem razvoju, so jo pritegnile zaradi nenehno prisotnega vprašanja, od kod pozna odgovore na neka vprašanja, od kod neki občutki, če pa v tem življenju še ni imela izkušenj, ki bi ji to znanje oziroma emocije dale, sprožile. Prepričana je, da vse to sega v čase prejšnjih življenj. To je bil vzgib, da je začela raziskovati, in tako ji je na pot prišla regresija, s katero je našla mnogo odgovorov, ki jih je iskala. Odločila se je, da bo postala regresoterapevtka in do take izkušnje pomagala tudi drugim.
Kako iti »tja«
Regresija je tehnika oziroma metoda, s katero ob spremenjenem, bolj sproščenem stanju zavesti pod vodstvom regresoterapevta odkrivamo pretekla življenja, pri čemer spoznavamo skrita ozadja današnje usode, v podzavesti speče vzorce energije, ki na neviden način usmerjajo naše življenje.
Z našo sogovornico smo želeli najprej razčistiti, ali je razlog, da se regresije mnogi bojijo – menijo, da gre za hipnozo in da se dogajanja med seanso ne zavedajo, resnica ali mit. Pojasnila je, da ne gre za hipnozo, temveč sprostitev, v kateri je klient v tako imenovanem theta stanju. »Najprej se sproščeno pogovorim s klientom in poskušam ugotoviti, kaj je tisto, kar ga tare oziroma zanima. Sledi faza sproščanja z glasbo in sugestijami za globoko sprostitev, s katero se nam 'odprejo' vrata do podzavesti. Zatem je na vrsti pogovor, prek katerega se začne potovanje. Rišejo se slike, občutki, dogodki, kjer se srečamo z ljudmi, stvarmi, okolico in časom, v katerem smo že nekoč bili in je v tistem trenutku pomemben za naše življenjsko potovanje,« je povedala uvodoma.
Dragocen uvid
Dodala je, da se verjetno veliko ljudi regresije boji tudi zato, ker imajo občutek, da je to stanje, iz katerega ne bodo mogli nazaj. »Klient je pod mojim budnim nadzorom in ne more se zgoditi, da nekje ostane. Po končani regresiji se vrne v budnost, kjer se pogovoriva o tem, kaj je videl, kaj čutil in kako se to odraža v vsakdanjem življenju. Zaključki vedno presenetijo, saj ljudje uvidijo, kako lahko neki dogodek iz preteklosti usmerja naše življenje v sedanjosti,« je pojasnila.
Kutnjakova pravi, da je regresija namenjena predvsem duhovnemu zdravljenju negativne karme. »Posebej učinkovita je pri prepoznavanju vzrokov konfliktnih in težavnih medsebojnih odnosov, na primer med intimnimi partnerji, starši in otroki, sodelavci, ali pri ponavljajočih se negativnih življenjskih okoliščinah – nesrečah, neuspehih, strahovih … Namenjena pa je tudi temu, da odkrijemo ali poglobimo višji smisel današnje inkarnacije.«
Njena izkušnja
Zanimalo nas je, ali sama verjame v reinkarnacijo, saj regresija kot koncept govori v prid obstoju drugih življenj. Odgovorila nam je pritrdilno: »Duša se odloči, kje in kakšno življenje, v katerem telesu bo živela, in ko je čas, se reinkarnira v telo ter pride doživet izkušnjo, ki je v nekem prejšnjem življenju ni izpolnila in jo mora izpolniti v svojem 'novem' življenju.«
Zaupala nam je, da je raziskovala tudi svoja prejšnja življenja. »Eno mojih zadnjih življenj je bilo leta 1875, bila sem radoveden fantič, otrok farmacevta in kemičarke. Moj dedek je bil znanstvenik, ki je v svojem laboratoriju razvijal zdravilo za nalezljive bolezni. Takrat sem doživela slabo izkušnjo s poskusom, pri preizkušanju nekih zdravil in ob močnem poku. Pok, ki se je zgodil, mi je poškodoval telo, zdravilo pa je ohromilo gibanje. Kako se je to odrazilo v tem mojem življenju? Kot strah pred poki, kakršnimikoli.«
Vprašali smo jo še, ali je v svoji praksi naletela na kakšno osupljivo pričevanje iz preteklega življenja, a je dejala, da jo zavezuje molčečnost. Izpostavila je le gospoda, ki je po četrti regresiji uvidel, zakaj se tako razburja nad ženo. Njun odnos pa se je tako močno izboljšal.
