Štiriintridesetič si tukaj v Cankarjevem domu. To je že kar velika številka, kaj te še vleče vsako leto nazaj?
To je zdaj pravzaprav že skoraj moj drugi dom, kar je tudi prikazano v videospotu za pesem Kdo bo šel – ko pridemo na koncu videospota točno sem, na ta hodnik v zaodrju. To je naš hodnik. Nisem niti razmišljal o tem, ampak se mi je zdaj porodilo. December je čas, ko se spominjamo, ko kopljemo po nekih svojih tradicijah, nekih koreninah, običajih in meni je zdaj ta hodnik že … glej, ko grem po tem hodniku, vidim Miška Baranjo, Jožeka, mojega fotra, mojo mamo, vse jih vidim, ker so bili vedno tukaj.
Ali te preseneti, da so ti decembrski tradicionalni koncerti po toliko letih še vedno polni tri dni zapored? Dvorana je polna, prihajajo različne generacije.
Občinstvo polni dvorano zaradi mojega odličnega benda, ne samo zaradi mene. Tokrat tudi zaradi gostov – zaradi Leopolda, Marine Martensson, moje hčerke Ajdine, Masayah, Nine Gvardjančič in tako naprej. Jaz sem hvaležen vsem tem, z njimi potem tudi jaz zafunkcioniram.
Tako dolgo si že na glasbeni sceni in vedno imaš »dotok« novih generacij, ki te šele začnejo poslušati.
Vlado: Tudi jaz se včasih zamislim, ko igram za mladino in zapojem Tisto črno kitaro, pa mislim: tudi oni so nostalgični? Pa stari so 16. Vsak človek je očitno nostalgičen, čeprav morda na nezavedni ravni. To me preseneti, moram reči, ampak verjetno imamo vsi nekaj. Ene stvari so nam, hvala bogu, vsem enake, in dokler bodo, bo v redu. Da nam še tega ne vzamejo, tega ne.
