Kar je bilo nekoč predstavljivo le v znanstvenofantastičnih filmih, je zdaj resničnost: s sateliti je mogoče iz vesolja spremljati še tako majhne stvari. Vidimo lahko pingvina, ki dela prve korake, družino slonov, ki se bori za preživetje sredi suše, in človeka v velikem mestu, ki hrani na tisoče papagajev. Naš planet pa nam lahko pokaže tudi svojo temnejšo plat: nenadno izginjanje ledenikov, požare, ki uničujejo gozdove, in zaskrbljujoče hitro spreminjanje našega sveta.
Štiridelna dokumentarna serija Zemlja iz vesolja, ki bo 9. januarja ob 20.00 premierno predvajana na programu Viasat Nature, predstavlja nova odkritja, osupljive barve in vzorce s pomočjo usklajenih posnetkov satelitov, ki jih upravlja 20 mednarodnih vesoljskih agencij in več zasebnih podjetij, ter prikazuje povsem novo plat našega hitro spreminjajočega se planeta od Japonske do Bocvane.
Zahvaljujoč več tisoč satelitom, ki krožijo okoli Zemlje, lahko preučujemo sicer nedostopne kraje, kot je Arktika. Tam živijo cesarski pingvini, katerih kolonija je obdana z rjavimi lisami, ki so dobro vidne iz vesolja. Prav ste uganili: to so sledi iztrebkov. Kolonija 10.000 pingvinov, ki ima veliko mladičev in ki so se izvalili le pred mesecem dni, zaužije veliko rib in krilov, pingvini pa nimajo ločenih stranišč: iztrebljajo tam, kjer živijo. Vse okoli njih je zaradi nizkih temperatur zamrznjeno in zato so prisiljeni jesti sneg. Vendar pa onesnažen sneg ni preveč zdrav, zato mali pingvini ob prvi selitvi brskajo po iztrebkih, da bi našli svež sneg. Starši gredo z njimi in za seboj puščajo rjave sledi, ki so vidne iz vesolja. Če bi torej kolonije cesarskih pingvinov iskali od zgoraj, bi morali poiskati sledi, ki jih puščajo za seboj. In to je zelo uporabna metoda, saj je bilo v zadnjem času s tem iskanjem od zgoraj – na srečo brez vonja – odkritih 26 novih kolonij pingvinov.
S sateliti lahko opazujemo še bolj osupljive pojave. Na primer povezavo med dvema oddaljenima celinama, ki pomaga milijonom živali. V severni Afriki veter dviguje z minerali bogat prah s suhih dnov nekdanjih jezer. Ogromen oblak prahu, širok več sto kilometrov, prečka Atlantski ocean in pristane nad Srednjo in Južno Ameriko, kjer se združi z deževnimi oblaki in v obliki dežnih kapljic, bogatih z minerali, pade na tla ter tako pognoji zemljo in ustvari življenjsko okolje za več vrst kot kjer koli drugje na Zemlji. Znanstveniki so s pomočjo satelitov izračunali, da vsako leto to 3000 kilometrov dolgo pot opravi več kot 27 milijonov ton puščavskega prahu.
Oči od zgoraj so opazile tudi zanimiv pojav nad džunglo v Kongu. Več deset poti vodi do ene same točke v deževnem gozdu. Te poti so izklesale največje živali v Kongu, gozdni sloni, ki se selijo na stotine kilometrov, da bi dosegli to posebno točko, ki jo domačini imenujejo Slonja vas. Gozdni sloni običajno živijo v majhnih družinskih skupinah, vendar jih Slonja vas privabi 150 na dan, saj v njihovi prehrani, ki jo sestavljajo listi in sadje, primanjkuje nekaterih pomembnih mineralov, ki jih najdejo tukaj. Pod površjem se nahajajo natrij, kalij in kalcij, ki jih živali izkopljejo z rilcem, posesajo z deblom in izpihajo v okoliško vodo, ki jo nato posrkajo. Ta dejavnost traja že stoletja, zaradi nje pa je sredi džungle nastala 500 metrov dolga jasa, polna vrtin. To je tudi zbirališče, kjer se lahko sloni družijo in oblikujejo vseživljenjske odnose.
Svet je poln krajev, ki jih je s površja nemogoče doseči, in ponuja vrsto pojavov na kopnem in v vodi, ki se zares pokažejo šele od zgoraj. Zemlja iz vesolja jih razkriva vse – na programu Viasat Nature.
