Bil je filmski ustvarjalec, ki je z nizanjem protislovnih podob, s katerimi je izražal občutenje tesnobe in groze ter prezir do aristokracije in duhovščine, ustvaril številne, velikokrat nagrajene in še večkrat popljuvane umetnine takrat še mlade filmske zgodovine.
S svojo prepoznavno nadrealistično filmsko estetiko se je Buñuel zapisal v svetovno zgodovino filma in danes tako velja za enega najpomembnejših španskih filmskih režiserjev. Hkrati spada tudi med 14 najpomembnejših filmskih režiserjev na svetu.
Španec, ali bolje francosko-mehiški ustvarjalec, je bil edinstven tudi zasebno. Rodil se je v mestu Calada v španski pokrajini Aragon leta 1900 kot najstarejši od sedmih otrok bogatega trgovca. Na željo očeta se je vpisal na študij agronomije v Zaragozi, a ga je kmalu zamenjal za književnost in filozofijo. Kot je nekoč priznal, ga je izjemno zanimala entomologija, nauk o žuželkah, ki včasih predmet proučevanja razširi tudi na druge zemeljske členonožce. Ta morbidni svet žuželk, kot ga je sam poimenoval, je kasneje zaznamoval celotno njegovo ustvarjanje.
Ljubil sanje
V tem obdobju je veliko bral tudi Freuda in se posvečal psihoanalizi. »Obožujem sanje. Celo takrat, ko so nočne more, kar se tudi najpogosteje dogaja. Ta nora ljubezen do sanj brez kakršnihkoli poskusov, da bi jih pojasnil, je ena od globokih vezi z nadrealizmom,« je nekoč svojo skorajda obsedenost s sanjami pojasnil Buñuel.
S filmom se je prvič srečal v Madridu, kjer je kot član prvega španskega kino kluba pisal kritike in pesmi. Velik vpliv nanj so v tem času imeli misleci in umetniki, s katerimi je sodeloval. Med drugimi tudi pesnik Federico Garcia Lorca.
Odločilni Pariz
Mesto, ki je začrtalo Buñuelov umetniški pogled in filmsko perspektivo pa je Pariz, kamor je pripotoval leta 1925. Tam se je srečeval s svojimi rojaki in kmalu postal del umetniškega kroga nadrealistov, v katerem sta bila tudi slavni slikar Salvador Dali in književnik André Breton. Buñuel je svoje takratne izkušnje v Parizu opisal: »Takrat sem tudi do trikrat na dan šel v kino. Brez kančka dvoma – filmu sem se zapisal potem, ko sem si ogledal film Fritza Langa Utrujena smrt. Ob prizoru, v katerem moški s črnim klobukom pripotuje v eno od flamskih vasi, sem takoj vedel, da gre za smrt. Takrat se je začelo moje filmsko ustvarjanje.« Buñuel je ustvarjal v vseh filmskih žanrih, od eksperimentalnega filma, komedije, drame, kostumskega filma, dokumentarca do kriminalke. Mednarodno slavo pa je doživel tudi v sodelovanju s Salvadorjem Dalijem v Andaluzijskem psu iz leta 1929 in Zlati dobi iz leta 1930 ter z dokumentarnim filmom Zemlja brez kruha leta 1933.
