Generacije otrok in mladostnikov so rastle in še rastejo ob ilustracijah Jelke Reichman, ki je pravljične junake, kot so Piki Jakob, Miškolin, Maček Muri, Šivilja in škarjice spremenila v nepozabne.
Če je bilo na začetku njene kariere težko skočiti v drveči vlak in se uveljaviti, je danes prav tako težko ta vlak zapustiti, pove s toplim nasmehom, ko jo obiščemo na njenem domu na obrobju Ljubljane. Ta je kot iz pravljic – okrašen s številnimi igračami, lončki, punčkami, petrolejkami in medvedki, z velikimi okni s pogledom na vrt in ptice na drevesih. Čeprav je mestno dekle, jo navdušuje prvinskost narave; tudi zase pravi, da je taka: neizumetničena, iskrena, neposredna. Risala in brala je že od mladih nog, njena najljubša žival je mačka, barva pa barva sivke, čeprav priznava, da je na koncu vse v odtenkih. Za svoje delo je prejela številne nagrade, med drugim Levstikovo nagrado, Župančičevo nagrado za življenjsko delo, bila je Slovenka leta 2011, letos pa je postala tudi častna občanka Ljubljane. Gospa, ki je pred kratkim praznovala 77. rojstni dan, v sebi ohranja nekaj iskreno otroškega in iskrivega ter z neverjetno natančnostjo opisuje srečanja in druženja z velikim imeni literatov. Pravi, da je največja sreča, da v življenju delaš, kar te veseli.
V vaši hiši, ki je kot kakšna galerija ali muzej, ste ustvarili prav pravljično vzdušje. Ste radi doma?
Res sem rada doma. Že zdaj me skrbi, ker bom najbrž morala jeseni v toplice: to mi je najhujše; nekam iti in doma pustiti moža, svojo razvajeno mačko ... Imam polno teh stvari, ki sem jih kupila na bolšjakih, ampak zdaj je tega toliko, da ni več prostora. Potem pa kje ugledam kak prikupen lonček in pomislim, da takšnega pa še nimam, in se ne morem upreti. Sama nisem nikoli kupovala oblek, kozmetike, tudi potovala nisem, imam pa veselje do teh drobnarij.
Veljate za perfekcionistko, ki je do sebe zelo samokritična. Se je to kaj spremenilo sedaj, ko je za vami že 50 let ustvarjanja?
Včasih mi je všeč, kar naredim, ampak nikoli nisem čisto do konca zadovoljna. Mislim, da je bistveno, da si do sebe zelo oster kritik. Imam tri ustvarjalne faze; moj mož jih sploh dobro prepozna (smeh): najprej si mislim, da ne bom zmogla in obupujem, potem dobim idejo in si rečem, da nekaj bo pa že, na koncu pa pride razsvetljenje.
A ko ste na začetku svoje kariere šli na Mladinsko knjigo k prvi urednici Kristini Brenkovi in je podvomila v vas, češ da to, da ste diplomantka akademije za umetnost, še ne pomeni, da znate risati, ste se pa le postavili zase.
Res je, rekla sem ji: »O, pa znam!«, a mi je pravzaprav bolj »ušlo«. To je bilo na drugem srečanju. Ker po prvem ni bilo odziva, sem se odločila, da grem še enkrat do nje. Povedala sem, da je tudi profesor na akademiji rekel, da bi bila dobra za to, in tako sem dobila nalogo narisati skice za Šiviljo in škarjice od Ketteja. In sem jih prepričala. Takrat sem jo prosila, naj mi pove tudi, kaj je o mojih slikah povedal prof. France Mihelič, ki je bil žirant. Menda je rekel, da sem malo preveč podobarska, a da se bom že naredila. Tako se je začelo.
Nato je sledil Miškolin Josipa Ribičiča ...
Za to delo se je zelo mudilo, saj je bil pisatelj takrat že zelo bolan. Ob tistem času sem poučevala likovni pouk na OŠ Oskarja Kovačiča in nekega dne me je obiskal v šoli, ker ga je zanimalo, kdo je ta neznana mladenka, ki so ji zaupali ilustracije njegovega dela. Bil je malce v zadregi in je priznal, da nima pretiranega zaupanja, saj me ne pozna, da pa je Miškolin njegova najljubša povest. Naredila sem mu nekaj osnutkov in bil je zelo zadovoljen. Knjiga je nato res izšla še malo pred njegovo smrtjo. A preboj mi je zares uspel šele z Mačkom Murijem, pred tem je v sodelovanju s Kajetanom Kovičem nastal še Piki Jakob. Ta je nastal po pravem medvedku, ki ga je Kovič kupil sinu na Češkoslovaškem in mi ga opisal kot ploščatega z veliko glavo. Kasneje sem na Češkoslovaškem tudi sama kupila podobnega medveda.
Celoten intervju najdete v aktualni številki revije Vklop!
