Je človek z mladostno energijo in neverjetnim smislom za humor, ki je med najinim pogovorom zmeraj znova izzval smeh. Kot sam pravi, ni človek črednega nagona, in odkar je v pokoju, je zasut s projekti, v katerih uživa in ga hkrati pomlajujejo. S čudovitim človekom, profesorjem, igralcem, komikom sva se pogovarjala o komediji, igri, sodobnem načinu igralskega dela ter o neskončnih vožnjah z motorjem in kilometrih, ki jih bo to poletje prevozil.

Ker je 1. april tik pred vrati, se najprej dotakniva komedije in komičnih vlog. Biti resnično smešen je poseben dar, ki se ga najbrž ne da naučiti.

O, seveda, to je težko. Včasih je veliko težje biti smešen kot pa tragičen. Veste, igralci se o tem velikokrat pogovarjamo – kako je težko biti smešen. Žalosten se nekako še da biti. No, dobro, nekdo je na odru lahko še tako žalosten, pa se mu smejijo. Ampak to je druga pesem. Mislim, da je to že malo v človeku samem.

Zdi se, da ko je igralec smešen, to počne z vsem telesom. Z mimiko, gibom, pogledom?

Katerim igralcem ali komikom se vi radi nasmejete?

Vse sorte. Najprej je razlika v tem, ali so to igralci ali stand up komiki, ki so zdaj zelo moderni. To je v bistvu pripovedovanje etosov. Igra, komedija sta pa druga stvar. Tukaj so karakterji tisti, ki so smešni, in seveda vsebina. Tu je razlika. Jaz imam rad te stare igralce, Walterja Matthaua pa Jacka Lemmona, na primer. O, so bili super komedijanti. Od stand up komikov pa mi je zelo všeč Jerry Seinfeld, ampak to je čisto drug žanr.

Pri obeh žanrih pa najbrž veliko odigra tudi občinstvo?

Seveda, tudi v komediji je veliko odvisno od občinstva. Saj te njihove reakcije kar ponesejo. Ampak v komediji je veliko že vnaprej določenega, pri stand upu pa imaš veliko več orientacije, več prostega teka, kjer se lahko odzivaš na gledalce, na njihove pripombe. In če imaš fine 'klikerje', to lahko dobro uporabiš. Recimo v komediji, v naštudirani dramski predstavi pa to ne gre.

Več v novem Vklopu!