Denis Avdić je tisti zgovorni radijec, ki je dobil viktorja popularnosti za radijsko osebnost. Tisti, ki na Viktorjih ni mogel mimo Katarine Kresal in bulmastifov. Takšen pač je - brez dlake na jeziku. Kako je postal takšen? V življenjski zgodbi.
Denis je neverjetno hiter govorec. Neverjetno energičen. Neverjetno duhovit. In prijazen. Ves čas nasmejan. Enkrat sem ga celo ulovila brez odgovora. Po uri in pol hitrega zasliševanja sem bila izžeta kot cunja. A z dobrim občutkom, da sva se res pogovorila.
Denis je kot odprta knjiga. Ničesar ne skriva. O svojem težkem otroštvu govori, kot da ni bilo nič posebnega. Rodil se je v Bosni in tam živel do desetega leta, oče in mama sta se ločila, oče se je izselil v Slovenijo, Denis je po ločitvi še nekaj časa živel pri babici, potem pa je med vojno prišel živet k očetu. Po končani vojni naj bi šel nazaj k babici, a je medtem umrla, zato je moral iti na policijsko šolo – ker je bila brezplačna in ker je živel v internatu. Mačeha ga pač ni hotela imeti pri sebi. V policijskem poklicu je kar užival, preselil se je v Postojno, dobil službeno stanovanje, razumel se je s kolegi … čeprav pravi, da so nekatere šale o policajih resnične! Potem ga je – bolj za šalo kot zares – zaneslo na avdicijo Radia Postojna. Močno sumi, da je bil na avdiciji edini prijavljeni in mu je zato uspelo. Začel je delati na radiu. Užival je, a kruh si je še vedno služil na policiji. Želel je postati kriminalist, to delo ga je zelo privlačilo.
Vmes se je preizkusil še na Radiu Gama MM, prav tako naredil avdicijo (tam je le bilo več prijavljenih!); ko so radio preimenovali v Express, je ostal, nato presedlal na Radio Antena, kjer se je začel uvajati za samostojno delo na programu (delo tehnika in voditelja hkrati!), ker pa se je ravno takrat rojeval Radio 1, so mu ponudili vodenje programa med vikendom. Še vedno je združeval delo policista in voditelja, delal nočne, dnevne in vikend izmene. To je utegnilo biti hudo naporno! Potem so ga začeli v službi malo postrani gledati in je že hotel odpovedati delo na radiu, ko so mu ponudili redno delo in reden tedenski termin – med tretjo in šesto uro popoldne. Zgrabil je priložnost, odpovedal službo na policiji in ugotovil, da pravzaprav zelo uživa, pa še plačajo ga za to! Že na postojnskem radiu so mu enkrat odklopili mikrofon, ker je po njihovem mnenju malo preveč tolkel po politikih. On meni, da si kot radijec lahko privošči vse, če se jih le loti s humorjem. Tako je nekoč oponašal Janeza Janšo in Urško, kako se gresta sadomazohistične igrice. Čez nekaj dni so Janševi piarovci napovedali Janšev obisk na Radiu 1. Denis jim seveda ni verjel, a Janša je res prišel in dal Denisu roko, rekoč: "A vi ste tisti, ki me nadomeščate!" Denisu so se rahlo tresle roke, a pogovor z Janšo je vseeno izpeljal – in od takrat ga ceni kot človeka in dobrega politika s smislom za humor.
Njegovi zbadljivi pogovori krožijo po internetu, portalu You tube, on je avtor priredb Hude mravljice, premierja Boruta Pahorja je vprašal, kdaj je nazadnje seksal, bulmastifi in Katarina Kresal so zadnje čase ena njegovih priljubljenih tem, ki se ji ni mogel izogniti niti na podelitvi viktorjev … Tak je pač Denis Avdić. Pove, kar mu leži na duši. In to tako, da poslušalce zvija od smeha.
Nadaljevanje in konec zgodbe (heh, seveda njegova življenjska zgodba nikakor ni končana!) pa si preberite v reviji Stop, številka 14.
