Viktorija, oddaja 11 šola, ki jo vodite skupaj z Melito Kontrec, je dobila že drugega viktorja. S čim ste žirijo prepričali že drugo leto zapored?
Lani smo bili zelo veseli, ker je bila oddaja po desetih letih opažena in končno nominirana. Letos pa se mi zdi, da je oddaja spet dobila vrednost, saj smo še bolj združili moči, obe z Melito sva glavni voditeljici, dopolnjujeva se, prepletava dve zgodbi v oddaji … Mislim, da je bila to glavna pridobitev. Ne vem pa, če smo bili nominirani zaradi tega. Glavno je, da še vedno raziskujemo, ostalo je še ogromno tem, ki jih moramo obdelati.
Ste viktorja že proslavili?
Viktorija: Čisto zares še ne. Nazdravili smo na zabavi po viktorjih, ampak tam je bilo bolj kot ne naporno, predvsem zaradi čevljev z visokimi petami. Ker jih redko obujem, takrat plačujem svoj davek (smeh). Ta viktor pa mi je dal misliti: zdi se mi nekoliko zgrešeno, da se ob viktorjih daje prevelik poudarek vsem živim "samopromotorjem" in drugim, ki se pridejo na prireditev tako rekoč razkazovat, nominiranci in nagrajenci pa velikokrat ostanejo v drugem planu. Zanimanje za nas ni nič večje kot prej. Veliko več kot nagrada mi zato pomeni, če kdo na ulici reče, da gleda oddajo in da mu je všeč. To je tisto, kar zares šteje.
Bojan: Problem je, da na televiziji ne pomislijo, da je oddaja dobila že dva viktorja, torej bi si zaslužila kak dodatek, da bi se lahko npr. razširila, izboljšala. Viktor ne prinaša bonusov.
Viktorija: Kakor pri kom …
Bojan: Ne, viktor sam ne prinese ničesar, človek lahko kvečjemu s svojo samozavestjo morda iztrži več. Vi (ekipa oddaje Enajsta šola, op. p.) žal niste podjetni na ta način, ste le skupina ljudi, ki vas to iskreno zanima in pridno delate.
Viktorija, šola vam je očitno usojena: v osnovni šoli ste se prvič srečali z igralstvom, rojeni ste na prvi šolski dan, 1. septembra, vodite oddajo Enajsta šola. Kaj vam pomeni šola?
Viktorija: Na šolo me vežejo zelo lepi spomini, ne bom rekla, da vedno povezani z uspehom (skesano zavije z očmi in pogleda Bojana). Zraven pa sem ves čas "živela" tudi enajsto šolo, šolo življenja: ves čas sem skušala živeti še svoje življenje. Šola me torej ni čisto zasvojila, tudi na račun ocen sem vseeno delala še na svojem področju – gledališče, petje, tudi zabavala sem se, čeprav sem naslednji dan pisala kakšen test. Starši niso bili najbolj zadovoljni, ampak tako to je (smeh). Speljala sem in sedaj lahko zares uživam v Enajsti šoli (smeh).
Bojan, vi gledate Viktorijino oddajo?
Bojan: Če sem ravno doma, ko je na sporedu, jo pogledam. Vsi trije jo pogledamo: jaz, Viktorija in najin Tibor.
Viktorija: Star je leto in pol in na televiziji prepozna mamico in Melito.
Bojan: Mamico gleda, Meliti pa se smeji.
Viktorija: Pred kratkim, ko sva gledala oddajo, je evforično pet minut vzklikal "mama, mama" in se zraven smejal (smeh).
Mu ni čudno, ko vidi dve mami naenkrat?
Viktorija: Gleda eno mamo in drugo. Če mu rečeš, kje je mama, ponavadi ne pokaže name, ampak na televizijo. (Bojan se smeji ob tej misli, Viktorija ga narejeno užaljeno pogleda.)
Bojan: Včasih ne veš, kaj mu hodi po glavi. Ampak otroci so neverjetno hitri, kar se tiče dojemanja tehnologije. Ko smo Tiborja prvič spustili za računalnik, mu je postal tako privlačen, da ga ne moremo več odtegniti. Če ga ne spustiš zraven, svoje nezadovoljstvo zelo očitno tudi pokaže. Enkrat sem ga vzel v naročje in mu dovolil, da se dotakne tipkovnice: roki je položil nanjo in pritisnil, jaz pa po tistem nisem mogel več pisati, ker so bili znaki zamešani – v sekundi, dveh, ko je položil roke na tipkovnico, je pritisnil hkrati ravno tiste tri tipke, ki prestavijo sistem! Moral sem poklicati računalnikarja, da je odblokiral tipkovnico (smeh). Saj vem, da je to naključje, ampak …
Celoten intervju preberite v aktualni številki revije Stop (št. 15, izid: 14. april 2010)!
