Sekumady, ki je študiral primerjalno književnost in francoščino, je zelo energičen, zanimajo ga številne stvari; je voditelj Poročil, novinar, pesnik, pisatelj, igralec, režiser, promotor afriške kulture v Sloveniji …
Je po dobljenem viktorju zanimanje za vas večje?
Občutno večje. So tisti klasični porasti zanimanja novinarjev zame in na novo odkriti prijatelji in ljudje, ki me sedaj z veseljem poznajo, prej pa smo bili le kolegi. Včasih se nasmejem, včasih ignoriram. Sem pa pričakoval tak odziv, čeprav se s tem ne obremenjujem. Jaz sam se nisem spremenil.
Ukvarjate se s številnimi stvarmi. Od kod vsa ta vaša energija?
Dan ima 24 ur, potem je pa od tebe odvisno, kako jih zapolniš. Lahko jih preživiš pred televizorjem – jaz to sicer tudi počnem, a v manjši meri, večinoma berem, se ukvarjam z množico stvari. Danes je to dosti lažje zaradi telefonov in mejlov, tako da ni tako naporno, kot se morda na prvi pogled sliši.
Če bi se morali opisati, kaj bi rekli, da ste: voditelj, novinar, pisatelj, pesnik, igralec, …?
Najprej sem Seku (smeh). Potem pa novinar in voditelj. Vse ostalo delam v prostem času za veselje, kot hobi. V bistvu nobene stvari v življenju nisem delal le zaradi zaslužka, tudi novinarstvo se je začelo iz čiste vedoželjnosti. Nekateri sicer pravijo, da je bolje delati eno stvar in biti dober v njej. Verjetno to na krajša obdobja drži, a če te zanima veliko stvari … Jaz se ukvarjam z njimi, dokler me zanimajo, potem pa se nekatere iztečejo. Marsikaj sem že opustil, marsičesa pa se še mrzlično oklepam.
Verjetno vsaka izkušnja, znanje pomaga pri nadaljnji poti, ukvarjanju.
Seveda. Glede na to, da sem se najprej začel ukvarjati s pisanjem in nastopanjem v gledališču, so te izkušnje zagotovo nekaj, kar mi sedaj koristi pri televizijskih nastopih, intervjujih ipd.
Lahko bi rekli, da imajo vse stvari, s katerimi se ukvarjate, neko poslanstvo.
Ja, samo pesnenje, pisanje je posledica tega, da sem bil kot otrok obdan z ljudmi, ki so se ukvarjali s pisanjem, gledališčem, torej je bilo že nekako naravno, da se začnem tudi jaz zanimat za umetnost. Naš družinski prijatelj je bil npr. mariborski založnik Marjan Pungartnik, v njegovi knjižnici sem preživel ure in ure, sodeloval sem v njegovih delavnicah; v srednji šoli sem bil v šoli kreativnega pisanja pri profesorici Danici Križanič Müller. Neprestano sem bil obkrožen s knjigami in ljudmi, ki so pisali.
Kaj pa sta vaša mama in oče?
Mama je učiteljica, oče pa podjetnik. Dva svetova, ki sta me vedno nekako zamejevala. Od vsakega sem pobral dobršen del svoje osebnosti: od očeta delavnost, nisem vajen poležavat, tudi blazno jutranji človek sem – svojo partnerico znam spravit ob živce, ko ob petih zjutraj poln energije skočim iz postelje (smeh). Rad se energično zbujam – dobro, kakšen dan sem tudi povožen. No, po mami pa imam željo po branju in vedenju.
Vaš oče je kot študent prišel iz Gvineje v Slovenijo.
Ja, z devetnajstimi leti. Bil je najboljši študent generacije v Gvineji. Štipendijo je dobival od Gvineje in Jugoslavije, v pol leta se je naučil slovensko in potem diplomiral v Sloveniji. In še vedno je tukaj. In potem on ali pa jaz tu pa tam slišiva, naj se vrneva v Afriko past koze (smeh). Svoje družinsko deblo lahko sledimo do 14. stoletja nazaj (smeh).
Zelo zagnani ste pri promoviranju afriške kulture.
To me dolgo ni zanimalo. Ko sem postajal starejši pa sem se vse bolj zavedal tudi svojih drugih korenin. Predvsem me zanima Zahodna Afrika. Afrika ima 53 držav, pogosto se dogaja, da so slovenski afrikanisti specialisti kar za celoten kontinent, kar je nemogoče. Mene izključno zanima frankofona Afrika, s posebnim poudarkom na Gvineji, od koder je moj oče. Nekdo, ki ima starševsko ozadje iz tako različnih svetov, odrašča pa v enem od teh, potem začneš ustvarjati svoj osebnostni karakter v odslikavi okolja, v katerem si, šele kasneje pride uvid tudi v drugo kulturo, čeprav ko bolj spoznavam tudi drugo, moram reči, da niti ni takšnih razlik.
So se naša dojemanja in stereotipi o Afriki in Afričanih v zadnjih letih kaj spremenila?
Ne bi mogel reči, da se je kaj dosti spremenilo. Zanimivo je, da mlajše generacije ne poznajo nečesa, kar je včasih bolj vplivalo na zavest in vedenje o Afriki: gibanje neuvrščenih. V času tega so ljudje afriške razmere bolje poznali. Razvili pa so se nekateri novi stereotipi. Če je v 70., 80. letih veljalo, da so vsi študentje iz afriških držav res študentje, danes velja prepričanje, da so vsi Afričani tukaj ilegalno ali zaradi ekonomskih migracij. To so razmišljanja na prvo žogo, brez konkretnega poznavanja ozadja.
Slovenci smo do tujcev pri nas precej nestrpni.
Slovenci imamo tujce radi, kadar pridejo in potem gredo, v vsakodnevnem življenju pa ne razmišljamo, da smo del globalnega sveta, širše družbe, da so tovrstne menjave, prehodi, nekaj čisto normalnega. Saj razumem nekatere strahove, da več kot bo tujcev, slabše bo nam, saj izhajajo iz prepričanja, da vsak, ki pride, meni nekaj jemlje. Klasičen primer: lani smo zmanjšali kvote za tuje delavce, ki lahko pridejo k nam. Bi sploh potrebovali to tujo delovno silo, če bi slovenska opravljala ta dela? Tu je problem ponosa in iskanja večnega krivca v nekom drugem, ne pa v nas samih. Slovenščina ne bo izumrla, ker bo preveč tujcev, ampak ker bodo nove generacije imele do nje odnos kot do nečesa postranskega. Ni plevel kriv, da na polju nič ne zraste. Ti si tisti, ki goji jezik! Hecno se mi zdi j poslušat nekatere t. i. "branike slovenstva", ki porazno uporabljajo svoj jezik. Če hočeš nekaj zagovarjati, moraš vedeti, o čem govoriš!
Se torej je zadnje čase kaj spremenilo naše znanje in dojemanje Afrike ali ne?
Delno se je spremenilo, največ pa je na to vplivalo nogometno prvenstvo v Južni Afriki (smeh). Kar naenkrat je Afrika postala popularna … no, Južna Afrika. Čeprav v kakšno oddajo povabijo nekoga iz kake druge afriške države, samo da imajo gosta iz Afrike. To je tako kot da bi za komentiranje o Sloveniji povabili npr. Romuna, samo da je iz Evrope.
Gledate nogomet?
Ne. Nikoli me ni privlačilo gledat ljudi, ki se 90 minut podijo za žogo. Tu pa tam med reklamami punca preklopi na nogomet, ona ga bolj spremlja, ampak verjetno zaradi nogometašev (smeh). Jaz sem bil kot otrok tak: ko so se vsi igrali, sem jaz bral; ko so bili na dvoriščih, sem jaz bral. In še sedaj neverjetno rad berem, rad imam svoje trenutke tišine, ob branju lahko premislim.
Ste imeli kakšne težave zaradi svoje barve kože?
So bile, pa jih skušam pozabiti. Se je zgodilo, da so za nama z očetom v Mariboru zavpili »glej, Črnogorca« ali »niger«, očeta so spraševali, če so vse kure črne ipd. Zelo smešna mi je tudi debata, ki je sedaj vzniknila, ali sem Slovenec ali migrant. Rodil sem se v Slovenj Gradcu, kar je, kolikor vem, še zmeraj v Sloveniji, moj oče je res od drugod, ampak je ostal v Sloveniji in s svojim delom in poslovnimi stiki ogromno vložil v to državo. Potem pa so tu še ljudje, ki se ti skušajo postaviti v bran in rečejo npr.: »Glede na to, da je preseljen, zelo dobro govori slovensko.« spet pravim: če hočeš o nečem razpravljati, se moraš o tem podučiti. Več škode torej včasih naredijo tisti, ki mislijo dobro. Saj pravijo, da je pot v pekel tlakovana z dobrimi nameni (smeh). Prebral sem celo, da se sprašujejo, zakaj so na TVS meni dali priložnost, nekemu Slovencu pa ne. Jaz sem se za to, kar sem ustvaril, moral zelo potruditi, trdo delati in marsikaj požreti. Čeprav, če sem iskren, se mi zdi tale viktor malo prehiter: nagrado za obetavno medijsko osebnost dobiš za nekaj, kar boš šele naredil, vse ostale pa so za nekaj, kar si naredil (smeh). Počutim se, kot da sem delniška družba: dobil sem eno delnico in vsi pričakujejo, da bo zrasla (smeh). Morda mi je zato sedaj pri delu težje: še bolj se je treba potruditi in viktorja upravičiti.
Imate pač nov izziv …
Jaz ne delam zaradi nagrad. Po pravici povedano bo viktor še ena stvar, na kateri se bo nabiral prah. Poglejte, jaz sem prvi temnopolti voditelj na slovenski televiziji. Res bi bil vesel, če bi počasi v medijih dobili priložnost tudi ljudje, ki so npr. prikovani na invalidski voziček. Svet niso le lepi ljudje, s tem pozabljamo na vse ostale. Televizija rada kaže lepe ljudi, ki podajajo grde dogodke. Zakaj ne bi dali priložnost tudi drugim in »drugačnim«? Drugačnosti bi se morali bolj zavedati, je ne obsojati – to ni ovira! Obožujem stavek: jaz sem zelo strpen, toleriram stvari, ampak … S tem ampak je zgodba že zaključena. Treba je razumeti, da smo vsi ljudje različni.
Zakaj vas zanima politika?
Ker vpliva na vse. Tisti, ki pravijo, da jih politika ne zanima, so njeni največji sužnji. Politika vpliva na cene potrebščin, stanovanj itd., svetovni trg je obremenjen in zakoličen s politiko, vse v naših življenjih je povezano s politiko. Če jo jemlješ kot razmerja moči, moč zakonodaje ali moč vplivanja na socialno okolje. Še vreme je zadnje čase politično vprašanje (smeh).
Se vam zdi, da kot novinar lahko vplivate na ljudi?
Lahko. Ne delam pa si utvar, da vplivam na ljudi kot množico. Tu pa tam vplivaš na kakšno življenje, ampak to so mikro vplivi. Mediji pač delujemo tako, da smo v zadnjem času v konstantnem boju za gledalce, bralce. To včasih prevlada, včasih uporabljamo že prav cenene trike za doseganje gledanosti.
Tudi nacionalka?
Vsi mediji. Nacionalka tukaj ni izjema, čeprav ima nekaj, kar imajo redki mediji – neverjetno podlago izkušenj, časov, skozi katere je delala … Osnovni televizijski elementi so nastali na nacionalki. Se pa danes pojavljajo neki trendi, ki jim moraš slediti, saj te na to napeljuje trg. Ne smeš pa pri tem pozabiti na neko dostojanstvo medija, ki si mu zapisan. Z veseljem kljub drugim ponudbam stajam na nacionalki, nimam interesa, da bi menjal hišo.
Imeli pa ste ponudbe?
Ja, iz več drugih konkurenčnih televizijskih hiš. Ni vprašanje denarja, čeprav so ponujali kar zanimive zneske. Je vprašanje priložnosti, saj rad gledam vnaprej in se mi zdi, da mi nacionalka omogoča, tisto, kar bi rad naredil, to pa je pripeljal več novic, programa in Afrike v slovenščini (smeh).
Imate še kakšne hobije?
Vedno bolj me privlači Afrika. Upam, da mi bo letos uspelo oditi posnet en dokumentarec v čisto lastni režiji. Pišem tudi novo knjigo o poslovanju z Zahodno Afriko, to raziskujem s čisto novinarskega vidiki, zanimivo se mi zdi, ker česa takšnega pri nas še nismo imeli napisanega. Večina stvari, ki jih delam, so povezane z Afriko. Prvih 30 let mojega življenja sem preživel tukaj, naslednjih 30 let pa bi rad bolj posvetil Afriki.
