Desa Muck je ena najbolj branih in ena najbolj izposojanih avtoric v knjižnicah - pa tudi zelo plodna je, saj je napisala že vrsto knjižnih del za otroke in odrasle, pa tudi dramska dela, scenarije ... a kljub temu trdi, da se od pisanja ne da živeti. Zakaj?
Desa, si ena najbolj branih slovenskih pisateljic, tudi ena redkih avtoric, ki lahko »živiš« od pisanja – povej, je to »krvav« posel?
To, da jaz živim od pisanja je konstanten nesporazum. Morda bi lahko bolj kilavo živela, če bi bila sama. Tako pa si služim kruh večinoma z nastopanjem. Država in tisti, ki krojijo literarno politiko so zadeve uredili tako, da brani pisatelji od knjig ne dobimo skoraj nič več od tistih, ki jih noben ne bere, včasih še manj, ker nismo upravičeni do raznih štipendij, nagrad in pomoči, ki gredo iz denarja davkoplačevalcev, torej prav tistih, ki nas berejo ali pa tudi ne. Pisanje je krvav posel. Včasih zelo čustveno boleč in tudi fizično naporen, čeprav marsikdo misli, da je luštno sedeti in samo nekaj tipkati. Pa jim pravim, naj še sami sedejo za tipkovnico in napišejo uspešnico.
Misliš, da bo leto, ko bo Ljubljana prestolnica knjige – kaj spremenilo v zavesti Slovencev?
Raznih akcij, da bi knjige približali ljudem, je bilo že precej, vendar kakšnega večjega učinka ni bilo. Kulturno ministrstvo pač mora nekako porabiti denar, namenjen knjigam. Tako ali tako ga vedno dobijo tisti, ki so pri koritu, ne glede na to, kdo je na oblasti.
Bomo res prebrali kakšno knjigo več? Kupili kakšno knjigo več – saj bo kar 21 naslovov knjig naprodaj samo po 3 evre?
Zelo pozdravljam akcijo knjiga za 3 evre. Mislim, da je znižanje cen kvalitetnim knjigam edini pravi pristop približati knjigo ljudem, sploh v teh časih, ko si jih le še redki kupujejo na metre, tisti, ki bi zares radi brali, pa si ne morejo ustvariti svoje knjižnice. Vedno mi je bilo težko, ko sem videla, kako predrage so knjige.
Imaš ti kakšen pameten predlog – kako bi morala naša država skrbeti za najbolj kakovostne in plodne pisatelje – kako bi jim lahko pomagala?
Najprej bi morala spremeniti miselnost pri pisateljih samih. Povsod po svetu in v zgodovini je bil to poklic, s katerim so se ljudje več ali manj uspešno preživljali. Pri nas je dovolj, če je to že stanje duha, pa ljudje pričakujejo denar od države. Sicer pa jih je večina v kaki udobni službi, le nekaj jih je, ki dejansko živijo od tega. Pisateljstvo namreč ni nujno samo pisanje knjig. Sama sem pisala intervjuje, si izmišljevala horoskope, odgovarjala na zaupne besede, pisala besedila popevk, scenarije za prireditve, reklame ... praktično sem počela čisto vse, da bi se preživela s pisanjem, vendar je bilo težko, ker je to slabo plačan posel. Dokler bo država dovolila, da obrtnik na uro dobi najmanj petkrat toliko kot pisatelj in mu za nameček pobrala še petkrat več kot obrtniku pri davkih (pisatelji namreč ne moremo nič motoviliti pri stroških in nič ne dobimo na roko), pa tudi delati ne moremo čisto cele dneve, bo pač tako.
Kaj človeku prinesejo knjige?
Nove svetove. Nove uvide v samega sebe in v svoje življenje. Ni knjige, ki ne bi prinašala kakega sporočila. So pa tudi zelo lep način, kako za nekaj ur pozabiti na skrbi.
Kaj vse bo mestu Ljubljana prinesel naziv Svetovna prestolnica kulture, si preberite v aktualni, 18. številki revije Stop.
Če želite izvedeti, kaj o knjigah in preživetju ob pisanju misli pisatelj Bogdan Novak, kliknite tukaj!
Če vas zanima, od česa živi mladinski pisatelj Primož Suhodolčan, kliknite tukaj!
Če vas zanima, kaj o branju in bralcih meni Manca Košir, kliknite tukaj!
