»Vi tam, jaz tu!« mi je na začetku pomignil in določil, točno kje bo kdo od naju sedel. To je v svoji modrosti storil v skupno dobro, saj sem na ta račun ves čas intervjuja lahko govoril v njegovo boljše uho. Ob tej njegovi komandi sem se spomnil, da naj bi ga po pričevanju Danila Slivnika ključni akterji slovenske osamosvojitve ves čas vojne v generalštabu spoštljivo klicali Poveljujoči.
Vojna za osamosvojitev seveda ni bila njegova prva vojna, je bil pa eden redkih pesnikov, ki je v njej zelo aktivno sodeloval, in to v prvih komandnih vrstah. A najprej in pred vsem drugim ostaja pesnik, ki je nedavno tega izdal presunljivo in zelo toplo sprejeto zbirko Tiho romanje k zadnji pesmi.
V vaši novi zbirki se kot dve vojski grizeta ljubezen in smrt – in videti je, da smrt kar pošteno zmaguje.
Seveda, saj je bil navdih za zbirko prezgodnja smrt hčerke. Leto in pol po njeni smrti nisem napisal niti verza. Skušal sem se osvoboditi te bolečine, a ker me njena smrt še vedno preganja kot neskončno absurdna, še vedno nimam miru. Zato se mi je zapisala Parabola o cvetoči češnji. Zame je bil velik osebni preboj, ko so se moja notranja nebesa po viharju toliko razjasnila, da sem se lahko začel ob vsej bolečini spet muditi tudi ob svetlih trenutkih njenega življenja. Ti so bili najizrazitejši v otroštvu in mladosti, in eno njenih prvih čudenj je bila prav cvetoča češnja.
Mene se je najbolj dotaknila čisto prva pesem v zbirki – o tem, kako se hodite v svoji bolečini tudi na silvestrski večer na Žale prepirat s kepico pepela, ki je bila nekoč vaša hčerka.
Varja ni uspela najti smisla življenja in je zato tudi umrla, jaz pa sem jo ves čas prepričeval, da ima kakršno koli življenje nekakšen smisel. Samo odkleniti ga je treba, kar ni zmeraj lahko. Ob tem moram priznati, kako ves čas te debate sam pri sebi na tihem nisem bil povsem prepričan, ali imam prav. Po njeni smrti sem tako začel veliko razmišljati o lastnem življenju, torej o smislu oziroma nesmislu. Kot sem se dolga leta trudil za hčerko, sem se po njenem odhodu moral spopasti sam s sabo.
Hčerkina tragedija vas je torej okužila z absurdom?
No, reciva tako, da mi je njena smrt tisto veliko shakespearsko vprašanje o biti ali ne biti zastavila še širše kot dotlej. In tisto, kar se je skozme na koncu napisalo kot odgovor, sem strnil v ciklu Ah, ti moji kraški bori. Zakaj bori? Ker živijo v najbolj nemogočih razmerah – torej v tisti naši kamniti, skopi kraški zemlji – pa so kljub temu celo leto zeleni. Nič jih ne uniči. Za svoje tedanje stanje sem torej odkril prispodobo samotnega bora, ki stoji zunaj gozda – sam zase na gmajni kljubuje vsemu. Poleti kljubuje suši in ubijalski pripeki, pozimi zmrzali. Njegove korenine ves čas sanjajo o podzemni reki, potočku, kaplji vode, ki je ni – pa vendar je, saj ta moj Kras živi…
Zapisali ste, da stoji bor tam kot spomenik samemu sebi, simbol upora, balzam bolni duši.
Ti moji kraški bori po cele mesece ne dobivajo niti ene same kaplje vode. Po vseh zakonih življenja in logike bi morali že zdavnaj odmreti, pa vseeno živijo. Kot da napajajo sami sebe. In tu sem našel svoj odgovor ali vsaj del njega: ponovni stik z naravo. Jaz sem namreč kmečki sin, ki je odrastel v globoki intimi s Krasom. In to, sem ponovno spet občutil, je tisti del mene, ki je še vedno in kljub vsemu sposoben kljubovati obupu. Življenje mi je mnogo dalo, potem pa vse vzelo. Ne samo, da mi je mnogo premlada umrla hčerka, zdaj mi življenje s počasno in neskončno kruto boleznijo jemlje še sina. Ostalo mi ni nič drugega kot to neko osnovno golo življenje, ki ga sicer preklinjam, a se ga tudi obupano oklepam. Z vsakršnim življenjem, se mi zdi, se je lažje sprijazniti kot s smrtjo. In če ti je bilo dano, da si imel vsaj prvi del življenja srečen, se lahko z mislimi vračaš tja nazaj, dokler se tvoj občutek neskončne oropanosti vsaj malo spet ne počloveči.
Iz naslova vaše nove zbirke, Tiho romanje k zadnji pesmi, bi bilo mogoče ugibati, da bi lahko šlo za vašo zadnjo zbirko…
Tako sem tudi zastavil. A sem zdaj začel dobivati veliko pošte in klicev, ki me vsi po vrsti spodbujajo: Nikar še! Morate še pisati! Tako da se čisto lahko zgodi, da bom še kaj ustvaril. Me pa prijatelji malo hecajo, namreč v smislu: Ja kaj boš pa zdaj naredil, ko si se pa vendar z naslovom tako zavezal?
No, saj se niste ravno zavezali. Zavezali bi se, če bi si izbrali recimo naslov Zadnja pesem. Samo romanje k njej pa lahko traja en mesec ali trideset let, kajne?
Tako je. Romanje je gibanje, potovanje. V skrajni zadregi bi lahko izdal tudi kak post-skriptum k Tihemu romanju k zadnji pesmi. Tam pa ni omejitev. Post-skriptum je mirno lahko tudi daljši od osnovnega teksta, ha ha.
Zbirka je zunaj komaj nekaj tednov, pa je pri bralcih že naletela na zelo intenziven odziv…
Moram reči, da sem se najprej kar malo bal. Na koncu koncev gre le za težko temo, torej smrt resničnega človeka s polnim imenom. Bal sem se, da ne bi tega kdo vzel kot ceneno moledovanje za usmiljenje. A sem bil potem toliko bolj prijetno presenečen, ko so mi na založbi povedali, da je bilo v desetih dneh pol naklade razprodane. S tem, da je bila že v osnovi naklada enkrat višja od tiste, ki je pri nas za pesniške zbirke nekako standardna. Pač, treba je razumeti, da je pri nas ponudba poezije resnično ogromna. Samo pomislite, da je imela žirija za Veronikino nagrado lani na mizi kar tristo zbirk!
Ne samo, da je poezije ogromno na trgu, pri tem je še skoraj nihče več ne bere. Jaz res ne vem, če poznam sploh koga.
Poezija je, tako kot skoraj vse drugo malo bolj literarno pisanje, postala stvar za ozko ciljno skupino bralcev. Njen specifičen problem je, da je za navadnega bralca pogosto prezahtevna. Za široko publiko je pravzaprav vsaka poezija prezahtevna. Tudi zato, ker postaja vse bolj hermetična, torej celo izobraženemu bralcu teže razumljiva. Zato večina ljudi seveda mnogo raje poseže po zgodbah, romanih.
Voltaire je rekel: Vse, kar je preneumno, da bi se izreklo, se pač zapoje. In s to ljubko maksimo bi lahko strnili tudi moj odnos do velike večine tistega, kar so mi v šoli trpali v glavo kot visoko poezijo.
Morda gre tudi za napačen pedagoški pristop. Zame je poezija vedno pesnikova ponudba za dialog. Resnično velika poezija zaživi šele, ko bralec med branjem vanjo vgradi sebe, dokler ne postane pesem na pol njegova. Neka ljubezenska pesem bo v šestnajstletniku najbrž zbudila predvsem asociacijo, kako bi svojo Mojco čimprej peljal na kako zeleno travco, da se malo povaljata. Če pa bo to isto pesem bral človek mojih let, torej osemdeset in čez, bo to v njem najbrž vzbudilo nekoliko drugačna občutja, predvsem nostalgijo po vihravih letih. Poezije ne moreš – to se pogosto dogaja v naših šolah – poučevati kot nekakšno objektivno zgodbo z nekim natanko določljivim objektivnim univerzalnim sporočilom. Nekako v slogu: Kaj je pesnik mislil? Kaj je hotel povedati? Opravičujem se profesorjem-slavistom, ampak nič tako zelo čudnega se mi ne zdi, da je literatura pri nas med manj popularnimi šolskimi predmeti.
Osnovna naloga učitelja bi morala biti, da otroka nauči ljubezni do branja.
Tako je. Ne pa da se od pubertetnika zaradi nekakšnega sakralnega odnosa do nacionalne literature pričakuje, da bo tam drdral percepcije in interpretacije, ki jih v svojih nežnih letih pogosto sploh še ni zmožen. Mladega človeka je treba naučiti razmišljati. To je gotovo najboljša investicija za v prihodnost. To je gotovo tudi najboljši protistrup za tisto, kar se danes dogaja v umetnosti –da nekdo vrže skupaj dva hloda in to poimenuje recimo Spopad vesolja ali kaj podobnega, nakar vse skupaj razglasi za umetniško delo! Vse je bilo že preizkušeno, vse preigrano, in zdaj lahko samo še s šokiranjem opozoriš nase. Ampak ljudje so se zelo hitro navadili na takšne šoke in grejo danes ponavadi samo brezdušno mimo. Zato imamo zdaj polno razstav, ki jih obiščeta po en ali dva obiskovalca na dan.
Pompozna prazna umetnost za pompozne prazne čase.
Jaz mislim, da bi bila moderna umetnost v veliko manjši zadregi, če bi se raje ukvarjala s tragedijo modernega človeka, ki izgublja ali je že izgubil zmožnost spoznavanja samega sebe.
No, najbrž ne toliko zmožnost kot motivacijo…
Vse je samo še naglica, povnanjenost, tekmovanje za prestiž. Razglašena je bila malodane vojna proti individualnosti – vse gre v smer, da bi bili ljudje čimbolj enaki. Modni kreatorji brez sramu zborujejo in razglašajo, kako se bomo morali oblačiti naslednjo sezono – in temu množično nasedamo, pa četudi se nam servira velike bizarnosti.
Ta svet se zdi bolj ali manj zgubljen. Imate vi na vašem tihem romanju proti zadnji pesmi kakšne obete za onostranstvo? Kot otrok ste bili zelo verni…
Res je, a sem potem svojo vero izgubil. Izgubil sem jo, ko sem študiral v semenišču – ko sem videl, da gre skoraj izključno za to, kakšnega gorečega vernika se kažeš navzven, kaj pa v resnici si, ni pomembno. Težko sem sprejemal tisto cerkvino sicer genialno pogruntavščino – namreč spoved, po kateri se ob rutinskem priznaju mirno odpusti tudi umor. Bil sem morda prvi evropski intelektualec, ki je javno polemiziral s sedanjim papežem. To je bilo, ko še ni bil papež. Takrat je izdal nekakšen priročnik o tem, kako biti dober kristjan. Na simpoziju v Benetkah o človekovih pravicah in verski svobodi sem izrazil mnenje, da gre pri tistem Ratzingerjevem razmišljanju v marsičem za podobno logiko kot pri našem partijskem statutu. Dosledna zvestoba takim načelom nas v zadnji konsekvenci vodi v sovražno polarnost, jaz pa sem se raje zavzel za tolerantno pluralnost.
Ampak ko človek izgubi Boga, izgubi tudi privilegij, da lahko nekoga krivi za vse svoje tegobe. Temu, opažam, se še niste odpovedali. »Nedopustljivo je, kar si mi storil,« naslavljate Boga v eni svojih pesmi: »Ves svoj človeški srd bi ti, z razlogom, kot mož možu izkričal rad – v obraz.«
V bistvu sem agnostik. Nič me ne moti, dopuščam vse – hkrati pa ne pustim, da bi kdorkoli od mene zahteval, naj sprejmem nekaj, o čemer nisem prepričan. Tako kot ni mogoče dokazati, da Boga ni, tudi ni mogoče dokazati, da Bog je. Vedno je potrebna maksimalna toleranca. Ves čas moramo iskati tisto, kar nas povezuje, kar imamo skupnega.
Za svoje življenje ste uporabili besedno zvezo kratkotrajna večnost. Ampak kaj ni to po definiciji malce nesmiselno? Kaj večnosti ne definira prav to, da preprosto ne more biti kratkotrajna?
Ja, to seveda drži. Ampak takole je: jaz intelektualno vem, da me pred rojstvom ni bilo in da me po smrti spet ne bo, a čustveno tega tako kot najbrž večina ljudi nisem sposoben doumeti. Kolikor je bilo težko, sem se lahko soočil s smrtjo najprej svojih partizanskih tovarišev, potem svojih ljubih staršev, na koncu celo s smrtjo lastnega otroka… A s svojo, s svojo se pa ne zmorem. Zato svoje življenje živim kot da je večno. (z nasmeškom:) In povem vam, ko bo smrt končno oglasila tudi pri meni, bom najbrž prav pošteno začuden!
