Priznam, nekaterih stvari ne razumem. Recimo, ne razumem podražitev. Če sem iskren - nočem razumeti podražitev. Ne teh, ki bodo posledica dviga trošarin za polnjenje praznega državnega prašička, recimo elektrike, ne tistih, ki so kakor za to, da bodo lahko podjetja razvijala nove storitve. Recimo IP-televizije in interneta. Razumel bi, da se stvari dražijo v času razcveta, ko je za vse dovolj, ampak zdaj, ko postaja "dihanje na škrge" prej pravilo kot izjema? Ni fer.
Ampak kdo pravi, da je življenje fer?!
Še težje kot podražitve pa razumem popadljivost na slovenskem medijskem trgu. Majhnost naše medijske mlakuže, parcialni pritlehni interesi in mrtvoudnost organizacij, ki bi morale novinarje povezati v močno silo, so nas pripeljali v situacijo, da je postal novinarski poklic eden najbolj podcenjevanih, da ne rečem osovraženih v državi. To, da je postalo ne le normalno, ampak tu in tam celo zaželeno, da se novinarje zmerja, obsoja, podcenjuje, etiketira ... pa je že splošna praksa. Če sem še pred časom upal, da se bodo razmere uredile, sem dandanes skoraj obupal. Tudi zato, ker v novinarskih vrstah marsikdo ne premore dovolj širine, da bi razumel, da ne gre samo zanj, ampak za vse. Za poklic. Ampak dajmo, zatiskajmo si oči in si govorimo, da gre za višje cilje ... katere že? Politične, gospodarske ... Kje pa so interesi "navadnih" ljudi - bralcev, gledalcev, poslušalcev ...?
V Sloveniji bolj kot medijski zakon potrebujemo "zakon o zdravi pameti". Kot da je moralo, poštenost in zdravo pamet, če hočete, zamenjal omamni šelest evrskih bankovcev. Ne gre za politični sistem, gre za vrednote.
Svetovni splet me navdušuje, odkar vem zanj. Verjamem v njegovo moč in čudim se, da ga mnogi še vedno podcenjujejo. Tudi s tem, da se obnašajo, kot da na internetu ni medijev, kot da pravila, ki naj bi veljala za klasične medije, na svetovnem spletu ne obstajajo. Dobil sem občutek, kot da je na internetu dovoljeno vse. Vsak, ki pozna črke, je lahko pisec na forumih, kjer v zavetju svojih anonimnih avatarjev piše od največjih bedarij do največjih svinjarij. Čudim se, da še kdo sploh pogleda statistike obiskov posameznih strani, ko pa je splošno znana "skrivnost", da mnogi plačujejo pisce anonimnih komentarjev, da si povečujejo obisk, da se uporablja kup orodij, ki vrtijo števce klikov. In to do onemoglosti. Prav zanimiva bo statistika, ki bo lepega dne morala pokazati, da bi moral za obisk, ki ga predstavljajo raziskave, vsak državljan Slovenije 24 ur na dan klikati kot nor - in to s tremi rokami sočasno, na vsaj treh računalnikih.
Takrat se bomo pa spet smejali, ne? In pisali zakone.
