Vzporednic med televizijskim poletjem in aktualnim (evropskim ali svetovnim) prvenstvom v košarki je več, kot bi morda kdo pomislil na prvi pogled. Prvič, pri obeh pred začetkom pričakuješ nekaj novega, nekaj več, in drugič, prav tako pri obeh nekako čutiš, da morda ne bo nič drugače kot prejšnjič.

Na televiziji smo se lahko v zadnjih dveh mesecih le prepričali, da je bilo v Sloveniji v preteklih desetletjih posnetih veliko (tudi črno-belih) filmov, po svetu pa ogromno neumnosti, in še največje presenečenje je bila najbrž ugotovitev, da sta Zrnec in Bizovičar posnela res zajetno število svojih Not padu, ki so jih zdaj tako velikodušno ponavljali.

S košarko je podobno, saj slovenska izbrana vrsta približno toliko časa, kot imamo svojo državo, odhaja na razna prvenstva in se vrača praznih rok. Da ne bo pomote, nihče ne očita neuspehov prejšnjim generacijam ali pa sedanjemu moštvu, gre le za naravnost fascinantno dejstvo, da se stvari že skoraj dvajset let ponavljajo. Publika razglasi naše za favorite, fantje polni optimizma odidejo na tekmovanje, nato pa se poklapani vrnejo domov.

Skratka, v obeh primerih klasični déjà-vu.

Poletje gre s ponovitvami h koncu, novo svetovno prvenstvo pa je pred vrati. Zdaj je torej čas, da začnemo znova upati. Kaj pa ... kaj pa, če bodo letos naši košarkarji le premagali urok velikih pričakovanj in nas presenetili v pozitivnem smislu? Standardne odpovedi poškodovanih, utrujenih in/ali užaljenih igralcev so za nami, (pod)povprečni izidi v prijateljskih tekmah tudi, morda pa se letos zgodba le obrne.

V svetovni konkurenci pričakovati kar medaljo (kar smo sicer navijači v preteklosti tudi že zahtevali) ni prav realno, ampak vsaj v športu upanje ostaja. Vsekakor imajo naši košarkarji več možnosti za triumf kot pa gledalci realno priložnosti za programe z manj ponovitvami.