Pa smo pri kvotah slovenske glasbe na radijskih postajah. Novi osnutek zakona o medijih predvideva nekaj sprememb na tem področju, ki so vznejevoljile slovenske glasbenike do te mere, da je legendarni Mojmir Sepe - človek, ki ga je sicer ena sama prijaznost - precej ostro napovedal, da bo, če bodo uveljavljene nove kvote, vrnil državniško odlikovanje, ki so mu ga podelili pred kratkim.
Ampak vsaka medalja ima dve plati. Sam recimo veliko raje poslušam petnajst odstotkov slovenske glasbe čez dan, kot ne poslušam dvajset oziroma štirideset čez noč. Ponavadi takrat - če mi otroci in služba to dopuščajo - spim. Kar se tiče "populariziranja" ali "zaščite" slovenske glasbe pa so obvezne kvote tako ali tako ena večjih bedarij, ki se praktično nikjer po svetu v praksi ne obnese. Zakaj, se sprašujete? Zato, ker popolnoma nič ne vplivajo na zviševanje kakovostne slovenske glasbe. Ne bom se zapletal v polemiko, kakšna je dobra glasba, z gotovostjo pa lahko trdim, da se marsikje - prav zaradi debilne kvote - (za)vrtijo skladbe in izvajalci, ki bi jih morali ... pomočiti v katran, povaljati v perje in na tračnici nositi naokrog. Za njimi pa tiste, ki so jih sploh spustili v eter. Prav tako ne bom načenjal teme, zakaj potemtakem nimamo tudi slovenskih kvot pri slikarskih razstavah, pa arhitekturnih natečajih in še kje ...
Če bi iznašli sistem, ki bi hkrati zagotavljal kvaliteto, sem takoj za uveljavitev kvot. In to strožjih, če jih slovenska produkcija seveda zmore. Ob tem pa je treba poudariti še eno malenkost. Glasbeniki so za radijsko predvajanje tudi plačani. Njihovo združenje SAZAS pobere vsako leto res spodobno vsoto denarja od radijskih postaj. Zato so višje kvote (ponoči, podnevi, v petek in svetek) donosnejše. Vsaj za tiste, ki so pri koritu.
Razumem slovenske glasbenike - izpodriva jih komercialna glasbena "šara" anglosaksonskega izvora - oni pa na domačih tleh, na domačih radijskih postajah ne morejo predstaviti svojih del. Res jih razumem in ni mi vseeno zanje. A prav tako razumem lastnike komercialnih radijskih postaj, ki vrtijo glasbo zato, da imajo več poslušalcev in posledično več oglasov. Kot kaže, imajo boljši odziv na tujce. Kako je že bil naslov Hočevarjevega filma? Aja, Jebiga! Pri nacionalnem radiu je druga pesem. Tu bi višje kvote morale ostati in upam, da bodo to v zakonu popravili. A glede na to, kar slišimo, bo Val 202 (vsaj kar se tiče zabavne glasbe) znal zapolniti eter s kakovostno slovensko glasbo.
In če se za konec vrnem k legendi Mojmirju Sepetu, ki ga sam izjemno cenim - ne morem se znebiti občutka, da je bil v tole zgodbo z vračanjem odlikovanja porinjen, kot se mi zdi, da je bil porinjen v sam vrh SAZASA. Začasno (!) je namreč namesto dosedanjega predsednika Matjaža Zupana (saj poznate - V meni je Kalifornija ...) prevzel predsedniško funkcijo te organizacije. Moje skromno mnenje ob tem je samo, da še vedno upam, da je človek, ki je toliko storil za slovensko glasbo, visoko nad pritlehnim dnevnim kupčkanjem s kvotami, denarjem, politiko in še čim.
