Kaj vam pomenita nagradi za serijo Im Angesicht des Verbrechens?
Desetdelna nadaljevanka Im Angesicht des Verbrechens je bila na podelitvi Nemška televizijska nagrada razglašena za najboljšo nadaljevanko, osem igralcev pa nas je prejelo nagrado za posebne dosežke na področju igranega programa za igro. Po ogledu nadaljevanke v kinodvorani na letošnjem Berlinalu, smo se ustvarjalci lahko prepričali, da je po odzivih publike in naših, sicer pristranskih, zadovoljstvih ob gledanju, seriji moč napovedati kar se da uspešno pot. Zato me veseli, da se je trud ogromnega korpusa sodelujočih obrestoval in dokazal, da še tako mamutski projekt, kot je ta nedvomno bil, ima svoj konec, če ga vodi nekompromisna, neustrašna in izjemna oseba, kakršen je režiser Dominik Graf.
Ste bili na podelitvi?
Na podelitvi v Kölnu me žal ni bilo, saj sem skoraj sočasno igral Macbetha pred korejsko publiko v Seulu na 5. gledališki olimpijadi v predstavi Mini teatra Ljubljana Macbeth po Shakespearu. Pleksi kipec je do nadaljnjega na kaminu moje agencije Das Imperium v Berlinu.
Kako so predstavo Macbeth po Shakespearu sprejeli v Koreji?
Izvrstno. Privilegij je preko odzivanja, skozi način, kako svoje dojemanje in občutke gledalci pokažejo, vrnejo, spoznavati različne kulture. Lansko leto smo z isto predstavo bili na Kubi, na obeh koncih sveta so bili navdušeni na popolnoma različen način.
Nam lahko opišete svoj lik iz nemške serije?
Joska Bodrov je vodja Brigade, majhne enote, ki ima svojega nadšefa Andreja, ta Misho itd. Ruska ilegala, skratka. Delamo mala dela, delamo red, kjer je treba, želimo zaslužiti. Joska Bodrov ima Katarino, poljsko partnerico, približno enako odštekano. In ima psa Stalina. Nevarnega. Joska je Josef, pes je Stalin in skupaj sta eksplozivna »mišunga«. Gre mu za čast. Ko njegove ljudi spravijo v zapor, se do konca bori, če ne da šef, bo pa nabral sam na razne načine za najboljše advokate, za njihove familije in Costa Bravo. Zase. Scenarist Rolf Basedow je scenarij zasnoval tako kompleksno, da je vsaka oseba odličen zalogaj za igralca. Večslojno, prav nič stereotipno, kar je, predvsem v krimi svetu, vedno največja past in zame dolgčas. Nadaljevanka je čudoviti miks ljubezni, humorja, akcije, nasilja, vrednot, erotike in še enkrat ljubezni.
V seriji imate veliko teksta, seveda v nemščini, dialogi so mestoma zelo hitri in čustveni. Govorite nemško? Kako težko ste se naučili dialogov, kako težko je bilo snemati te prizore?
To, da igraš v tujem jeziku, ti da neko posebno koncentracijo. In napetost tudi. Ni časa za pretirano ležernost, kar včasih že samo po sebi naredi lik. Nemščino sem se učil v srednji šoli in kar je najboljše, lahko sem imel akcent. Ker spadamo med Slovane, se nisem prav ubijal z dejstvom, da naj bo to ruski akcent, sem se pa precej bolj ubijal s tem, da bi ruščino, o kateri do nadaljevanke nisem imel pojma, govoril čim bolj zraščeno s sabo, saj naj bi bil to materni jezik mojega lika. Najprej so me prosili, naj pri kakšnem Rusu v Ljubljani preverim, če sem sposoben odgovoriti v pristni ruščini stavek, dva. Maskerka Julija iz Drame je Rusinja, testirala me je, rekla, naj sporočim: da. Tako sem tudi storil. Na prvi vaji so mi potem oni sporočili, da naj nekaj prizorov naštudiram v celoti. In rekel samo: da. Začelo se je obdobje drilanja.
Kaj vam je bilo sicer najtežje v zvezi s to serijo?
Nič. Še potovanja tja in nazaj, včasih tudi samo za dan, so mi bila v zadovoljstvo. Snemali smo v Berlinu, tako da sem ga poskušal maksimalno izkoristiti, si ogledati čim več. Na zadnjem letu domov, z obilico prestopanj, saj direktnega leta v Berlin Ljubljana nima, sem si rekel: "To je to. Nič več?"
Veste, ali bomo serijo morda lahko videli tudi pri nas?
Ne vem. Imam pa občutek, da ja. In potem bom tudi jaz lahko vse razumel.
Kaj trenutno počnete, imate kakšne nove projekte?
V SNG Drama Ljubljana z Aleksandrom Popovskim pripravljamo Strindbergovo Pot v Damask, katere premiera bo 18. decembra. S Platonovom v režiji Vita Tauferja gremo najprej v Bratislavo, nekajkrat v Maribor, potem pa še na Festival Čehova v njegovo rojstno mesto Melihovo. Z Mini teatrom in predstavo Ma & Al v režiji Ivice Buljana bomo gostovali na festivalih v Skopju, Ankari in New Yorku. Vio Negativo pod vodstvom Bojana Jablanovca čakajo predstavitve v Dusseldorfu, Glasgowu in mogoče tudi v New Yorku. Z Matejem Filipčičem pa v Viteški dvorani križank pripravljamo projekt Marija Antoinetta. Zdaj, ko sem vse to napisal eno za drugim, si vržem v obraz: Lastna hvala se pod mizo vala! in me ulovi strah, kdaj bo vse to izvedljivo, ampak k sreči ni treba vsega narediti danes.
