Pianistka Dubravka Tomšič Srebotnjak nastopa že od petega leta, v tem času je zabeležila več kot štiri tisoč nastopov, igrala je na vseh najprestižnejših svetovnih odrih in z najboljšimi svetovnimi orkestri. Posnela je več kot devetdeset zgoščenk, prejela številne tuje in domače nagrade (med njimi Prešernovo nagrado za življenjsko delo, Župančičevo nagrado, je častna članica Slovenske filharmonije, častna meščanka Ljubljane itd.). Ena najbolj cenjenih pianistk na svetu je poročena s skladateljem Alojzom Srebotnjakom, njen sin pa je režiser Martin Srebotnjak.
Čestitke ob 65-letnici delovanja. Dolga doba!
Res je. Kolikor sem vesela, toliko tudi razmišljam, koliko let je šlo mimo. A če bi sedaj začela znova, bi zopet izbrala isto glasbilo. Res je, od petega leta dalje nastopam. Veste, da nisem imela niti leto premora? Tudi med šolo in študijem ne. Starši me niso nikoli silili v kaj ali da bi želeli kakšen profit z mano, vedno sem že kot otrok želela sama igrati in sem nastopala, honorar od nastopov pa je šel za dobrodelne namene. Tudi v Ameriki sem imela poleg študija nastope, večje turneje pa so se seveda začele po študiju, včasih je bilo celo več kot sto koncertov na leto. In če dobro pomislim, nisem nikoli odpovedala nobenega koncerta, igrala sem tudi že bolna, z vročino. No, odpovedala sem edino turnejo, ko je umrl moj oče. Sem torej res 65 let na odru (smeh).
Klavir ste začeli igrati pri štirih letih. Zakaj ravno klavir?
Takrat je bila vojna in klavir je po naključju prišel v našo hišo, ker je neka stara gospa, katere družino so odpeljali v koncentracijsko taborišče, prosila, če lahko mi vzamemo klavir. Moja mama je potem pogosto igrala, jaz sem jo poslušala in hotela biti zraven. Takrat me je mama naučila že kakih sto narodnih pesmic in sem zraven prepevala, čeprav glasu ravno nimam dobrega. Ves čas sem silila h klavirju, da bi tudi sama s prstkom našla tone melodije na klavirju, ampak so me vedno odganjali. Nato so starši le postali pozorni in vprašali naše pedagoge in pianiste, ki so ugotovili, da imam talent in absoluten posluh, in tako sem se začela učiti.
Ste poizkusili tudi s kakšnim drugim glasbilom?
Ja, nekaj časa sem igrala tudi violino, ampak po vojni sem bila anemična, in da ne bi bilo to zame preveč, sem morala izbrati le en inštrument. In sem izbrala klavir.
Kaj občutite, ko sedete za klavir?
Klavir je moj tihi prijatelj … Pravzaprav ne tihi, ker oddaja zvoke (smeh). Zvest prijatelj. Če si ti zvest in delaš in pridno vadiš, potem je tudi klavir tebi zvest.
Je klavir podaljšek vaših čustev?
Seveda, tako je pri vsaki umetnosti. Klavir igram že 65 let, pa mi je še vedno novo. V našem poklicu ne moremo reči, da je to to in konec. Ne, ker ni nikoli konec perfekcije, to ni kot matematika. Skladbo vsakič igraš drugače, oživiš jo z druge perspektive. Vsak umetniški “izdelek” je izraz človeka. Saj vsi igramo iste skladbe, kot jih je napisal skladatelj, ampak vsak skladbo interpretira skozi sebe. Sicer bi bil dolgčas, lahko bi imeli enega interpreta in bi igral vedno enako.
Je materinstvo vplivalo na vaše igranje?
Seveda. Ko se je rodil najin sin, je bil to zame najlepši dogodek na svetu. Že ko sem nosila svojega otroka, sem drugače igrala, tudi sama sem to opazila, imela sem drugačen pristop. Po rojstvu pa sploh. Vse, kar se prepleta v življenju, se kaže v igranju.
Celoten intervju preberite v aktualni številki revije Stop (št. 46, izid 17. november 2010).
