Mia Žnidarič in Feri Lainšček se poznata že zelo dolgo, skoraj tri desetletja. In Mii je komaj uspelo, da ga je, svojega ljubega pisatelja, prepričala, da bi zanjo pisal besedila za skladbe. Najprej za ploščo Pobarvanka, pred dvema letoma pa še za Nevidni orkester. In še vedno, kadar Feri pripoveduje, ga Mia gleda z velikimi radovednimi očmi in na koncu reče: "Kako znaš ti to lepo povedati!"
Rojenice so vama obema položile v zibelko svojevrsten občutek za lepoto. Mia, ste kdaj želeli postati še kaj drugega, razen pevka?
Mia: Ne. Resnično ne, in tudi Feri to ve, saj se že zelo dolgo poznava. Vedno sem pela, če me je le kdo hotel poslušati. Že od malega so me privlačile lepe knjige in poezija in občudovala sem besede. Medtem pa se mi je zazdelo, da lahko le ob glasbi te besede povem lepo ženstveno. Sama ne najdem besed, kot jih najde Feri, jih pa prepoznam in zapojem. Pomembno je, da odkriješ tisto, kar si, in da ne blefiraš. Kadar pojem sem res na oblaku, to se ne da primerjati z ničimer drugim v življenju.
In kdaj je Feri prvič slišal peti Mio?
Feri: Bila sva zelo mlada, ko sva se spoznala. In zdaj, ko razmišljam, kaj naju je pravzaprav združilo … Združilo naju je to, da sva bila oba brez možnosti. Ona iz delavskih Ruš, jaz pa s konca sveta, vasice na Goričkem. V startu nisva imela nobenih možnosti za uspeh in prav tako se nisva imela na koga opreti. Prvič sva se srečala v Mariboru in Mia mi je pela pod mostom na Lentu. Sredi noči me je odpeljala pod znameniti mariborski most, nisem vedel, kaj sploh hoče. Rekla je le, da je tam najboljša akustika – in zapela.
Mia: O, saj res! Imela sva nekaj čez dvajset let. Pozabila sem že, da sem tudi tebi pela pod mostom. (Smeh.) Ah, tam je bil moj prvi oder in tudi Tomažu Pengovu sem tam pela.
Če to ni simbolika?! Kje in kako ste iskali sebe ter se našli v lepih besedah, Feri?
Feri: Res, kako simboličen pomen: midva sva dejansko začela pod mostom! Če izhajam iz sebe, sem tudi jaz začel ustvarjati zato, ker se mi je v knjigah zdela skrita vsa skrivnost sveta. V vasi, kjer sem bil rojen, v res socialno šibkem okolju, nismo imeli televizorja, ne knjig ali telefona, knjig nisem srečal do osnovne šole. In potem se mi je zdelo, da če bom bral, bom izvedel vse – bile so moja prva opora v življenju. Ne, nisem se začel s pisanjem ukvarjati zato, da bi bil pisatelj. Verjetno bolj zaradi otroške radovednosti na eni strani in občutkov lepega na drugi. Zaradi lastnega življenjskega smisla. K sreči je bilo tudi drugim zanimivo.
Kako sta odkrila, da je v združenju Ferijevih besed in Mijinem glasu recept za uspeh te slikovite glasbe?
Feri: Pišem za veliko pevcev, ampak z Mio je zgodba posebna. Tudi zaradi nje se je v mojem svetu prebudil ta ženski lirski subjekt. Prej sem pisal samo v moškem subjektu. Vse se je začelo s ploščo Pobarvanka, ko me je Mia nagovorila, naj zapišem besedila zanjo. Takrat je imela krasno podobo mlade jazzovske pevke, obdane s svetlobo. Nisem hotel tega pokvariti! Kar dolgo me je pregovarjala in nato zagrozila, da ne bo več pela v slovenščini. Sprejel sem to veliko odgovornost in takrat se je rodil ta moj lirski ženski subjekt.ž
Takrat ste prvič pisali v ženskem lirskem subjektu?
Feri: Moja ženska polovica se je razprla in nikoli nisem do konca razmislil o tej skrivnosti – zakaj imajo ženske tako rade moje verze? Danes mislim, da pišem iz poznavanja ženskega pričakovanja, o tem, kako si ženske želijo, da bi moški dojemali ta svet.
Mia: Genialno je, kako je Feri našel mojo dušo, in da je Steve, ki je Američan, tudi našel Ferijevo dušo! Kadarkoli, čeprav redko, se v kakšnem verzu ne najdem, povem na glas, in Feri ni nikoli užaljen. Sicer pa: karkoli je do zdaj napisal zame, je bilo tako, kot bi jaz povedala, če bi znala.
Intervju z Mio Žnidarič in Ferijem Lainščklom lahko preberete v reviji Stop številka 50.
