Ste zaradi igranja kaj bolj povezani, kot so običajno dedki in vnukinje?
Polde: Kaj pa vem … Res se vedno pogovarjava kaj o gledališču. Tudi skregava se zaradi različnih pogledov: ona je mlajša in gleda na ta svet že malo drugače, kot sem jaz vajen.
Nina: Ampak vseeno, morda naju to po svoje bolj povezuje. Kaj pa vem. Hkrati pa tako veliko govoriva o teatru, da imam včasih že polno glavo vsega in rečem: "Dovolj! Sedaj pa pustiva te teme ob strani in bodiva normalna dedek in vnučka." (Smeh.) Že od malega sem zelo navezana na dedija, sploh ker sva bila zelo veliko skupaj, vozil me je s sabo na predstave. Zelo se npr. spomnim Trsta ...
Polde: Ko sem gostoval v Tržaškem gledališču.
Nina: Vzel me je s sabo, bilo mi je zanimivo, da imajo igralci tam kar hotel, pa vaje, predstave, vsi so hodili do njega in ga občudovali …
Koliko ste bili takrat stari?
Nina: Hm, koliko?
Polde: Ko si bila že malo večja.
Nina: Kakšnih šest, sedem let. Med predstavo sem bila v zaodrju, sodelovala sem z vso ekipo, sedela sem pri vodji predstave, nekoč sem nesla dediju klobuk na oder, noro mi je bilo, da sem lahko na odru, čeprav je bila tema in me ni nihče videl (smeh). Taki mali spomini so mi ostali. Kot npr. ko sem pomerila neko oranžno lasuljo, čisto sem bila spremenjena (smeh).
Je bila pridna punčka?
Nina: No, ja (smeh).
Polde: Pridna je bila, to moram reči. Veliko je hodila tudi v Dramo. Spomnim se, kako je enkrat v klubu, internem bifeju, vse dramske delavce in igralce zabavala z recitiranjem neke pesmi, ki se je je naučila v vrtcu. To je bila taka dolga pesem, nekaj kot: "Dober dan, gospod kaplan, vaša žena je umrla, ker je podgano požrla …" Skratka neko tako grozljivko je pripovedovala. Ali pa nekoč sva hodila po Stražišču, delavca sta nekaj kopala, eden je drugega vprašal, ali me pozna, pa je rekel: "Ja, ja, poznam. En fejst sralec." Drugi pa – Nina je bila oblečena kot fantek: "Se mi zdi, da bo ta mali še hujši!" (Smeh obeh.)
In je imel prav?
Polde: Seveda. Ne še, ampak bo (smeh).
Torej je dedek kriv, da je šla Nina v igralstvo?
Nina: Ja, po eni strani gotovo, saj sem dejansko odraščala z gledališčem, povezava z gledališčem je bila v naši družini ves čas prisotna. Dedija res spoštujem, odličen igralec je, vendar sem si rekla, da grem na svojo pot sama, vse, kar bom dosegla v življenju, hočem doseči sama, brez njegove pomoči. Vsi vemo, kako hitro padejo očitki, če imaš kakšnega znanega v družini. Vsi mislijo, da ti je potem ta trnova pot prihranjena. Takih očitkov nočem. Saj se veliko pogovarjava, pripoveduje mi, kako je bilo včasih ipd., ampak vse vloge do sedaj sem dobila sama, brez njegove pomoči.
Polde, kako ste se odzvali, ko ste izvedeli, da hoče biti igralka?
Nina: Ne, ne (smeh)!
Polde (Jo pogleda izpod čela in počaka, da se umiri.): Danes je, posebej za dekleta, ker je ženskih vlog v teatru manj, igralcem težje. Zato me je malo skrbelo, kako bo, ampak kaj hočeš, braniti nima smisla, če bo sprejeta, naj gre, da bo delala, kar jo veseli. Negotovost, kar se tiče življenja, je pa danes tako ali tako v vsakem poklicu. (Nina prikimava.) Veliko je odvisno tudi od sreče in upam (potrka po mizi), da jo bo imela. (Tudi Nina potrka najprej po mizi, nato še po glavi.)
Celoten intervju preberite v aktualni številki revije Stop (št. 51, izid 22. december 2010).
