Sašo je prišel na intervju precej vznesen, za to je bilo krivo zasedanje Programskega sveta RTV, katerega član je in ki se je zgodilo dan pred našim pogovorom.
Razglasil je: “Mislim, da je bilo to zgodovinsko zasedanje! Mogoče pa se nam le obetajo pozitivne spremembe na nacionalki!” Bilo je jasno, da se bo naš pogovor vsaj na začetku vrtel okoli dogajanja v Programskem svetu RTV.
Kako? Zakaj govorite o zgodovinskem dnevu nacionalne televizije?
Kolikor vem, se je eden od svetnikov na seji prvič vprašal, kakšna je gledanost nacionalne televizije. Do zdaj je bil to tabu in je veljalo, da nacionalne televizije tega ne sprašujemo, saj je njena prioriteta samozadostnost. Vse kaže, da je TVS v tako katastrofalni situaciji, da je treba pogledati resnici v obraz: Gledanost je slaba. Katastrofalna. Oddaje v najbolj gledanem času ne dosegajo več kot odstotek gledanosti. Zato potrebuje TVS akcijo, da se v zavesti vodilnega kadra, sveta RTV in nadzornega sveta dojame, da je TVS namenjena gledalcem. Mislim, da se je zdaj to zgodilo.
Na podlagi česa, mislite, so prišli do te ugotovitve?
Zadnje štiri, pet let se je delalo po principu – zadostimo gledalcem tako, da negujemo nezahtevno publiko, in jo vzgajajmo, da bo zelo hvaležna. Medtem ko je zahteven gledalec drugačen. Ko ga izgubiš, šele takrat vidiš, kaj si naredil, saj se ne vrne tako kot nezahtevni, na majico in na banano. V tem času je TVS izgubila razumne gledalce. Ostanejo ti politično opredeljeni in nezahtevni gledalci, ki silijo na nivo komercialne TV-postaje in še nižje, pod vsak nivo! Toda zdaj mislim, da se morda še lahko izvlečemo.
Recimo, da je tako – v kolikšnem času si lahko TVS opomore?
V petih, šestih letih … prej ne. Ne gre za to, da bi televizijo spremenili z oddajo ali konceptom. Spremeniti je treba odnos ljudi do te televizije. Danes gledati TVS ni več vrednota. In niso samo mladi tisti, ki jim je to pod častjo – in tukaj ne mislim le na mlade do dvajsetega leta, danes so mladi do štiridesetega. TVS ima že v osnovi etiketo “politična kuhinja” – in to je tisto, kar je treba spremeniti.
Kako torej po vašem mnenju začeti spremembe?
Najprej se morajo ljudje na televiziji zavedati, da je ta namenjena gledalcem, ne samo ustvarjalcem. Poglejte: TVS je namreč gojila enocelične organizme, ki se ne reproducirajo in so namenjeni sami sebi. Okoli njih so zdravniki: urednik in še štirje pomočniki, kakšno tehnično osebje brez funkcije. Zdaj pa so ugotovili, da je celica potrebna reprodukcije, da se mora obnavljati.
Sašo, kako ste se znašli med svetniki RTV?
Nikoli nisem vedel, kako točno svet RTV deluje. Niti, da obstajata svet in nadzorni svet. Vedel pa sem, da obstaja neka strokovna institucija, ki bedi nad stroko. Potem so me pred dvema letoma predlagali, da grem v svet. Tako sem se znašel med trojico, ki smo zaposleni na RTV in člani sveta: Slavko Bobovnik, Januš Luznar in jaz. Takoj sem videl, da člani sveta ne poznajo televizije in da se bomo pogovarjali le o statutu in pravilnikih.
Konec leta, ko se je oddaja Hri-bar poslovila, se je kot razlog navajalo, da se je z leti izpela. Kaj je bilo v resnici?
Oddaja Hri-bar se je zdaj šele prav začela. Štiri leta od sedmih smo bili v zelo slabem terminu – ni najbolj spodbudno, ko veš, da delaš oddajo, ki bo na sporedu ob polnoči. In ob vedenju, da so gledalci naše oddaje do takrat še na njivi, kot sem jih nekoč slišal od Igorja Pirkoviča. To se mi je, mimogrede, zdel najboljši satirični stavek v zgodovini.
Oddaja je bila zelo zahtevna, ne le zame, še bolj za urednika Bojana Krajnca. In pritisk, “kako in zakaj smo vodeni ter od kod” je bil že neznosen. Potem si rečeš: A mi je tega treba? Ni mi treba. Hudo mi je zaradi ustvarjalcev, hudo zaradi Bojana Krajnca, ker je oddaja res dobra. A ko sem končal zadnjo oddajo, sem pogledal v studio in rekel: "Je*** se!" To je bil eden najlepših trenutkov v mojem življenju.
Intervju lahko v celoti preberete v Stopu številka 8.
