One/oni

Gojc je mekišlija

Stop
9. 3. 2011, 14.10
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.58
Deli članek:

Sem fen novih tehnologij! Trenutno v tržaškem gledališču delam igro Vrtiljak z imenitnim režiserjem, Sarajevčanom Dinom Mustafićem, ki mi je povedal, da se pri njih ljudje delijo na picišlije in mekišlije, torej na tiste, ki uporabljajo PC-je, in tiste, ki uporabljajo mace (smeh).

Gojmir Lešnjak - Gojc, voditelj oddaje Muzikajeto in eden od profesorjev iz oddaje Spet doma, nam živahno razkazuje Kosovelov dom v Sežani, katerega direktor je že 10 let – z žarom v očeh nas popelje po dvoranah in studiih ter kot ponosen oče razlaga, kaj vse so do sedaj ustvarili.

 

Jasno je, da mu ne bo lahko, ko bo letos stolček prepustil nasledniku. "Seveda mi bo hudo, ampak tako je prav," je odločen. Igralec, čigar zaščitni znak so zanimivi obeski in amuleti (pravi, da so z Nove Zelandije in da jih nosi namesto kravate), zagotavlja, da mu ne bo dolgčas. Čakajo ga predstave, televizija, risanke, občinski svet ter tudi glasba, fotografiranje in še marsikaj drugega …

 

Najprej čestitke: oddaja Muzikajeto je nominirana za viktorja!
A res? Super! Torej smo nominirani že drugič, že to mi je v zadovoljstvo, da se vsaj malo govori o tej oddaji. Mislim namreč, da je prav, da ima nacionalna televizija takšno oddajo v svojem programu, saj je nekakšen učni pripomoček, v njej skušamo zajeti čim več, kar v glasbi obstaja, gostimo od zelo imenitnih virtuozov do amaterskih glasbenikov. Opravka imamo s punk rockerji, heavy metalci, klasičnimi godalci … Bistvo je, da otrokom odpiramo svet glasbe in jim pokažemo, kako ogromno vesolje je to.

 

Kako blizu vam je glasba?
Z njo sem začel. Z glasbo sem napravil prve korake v javnem nastopanju – najprej s skupino Srp, mnogo let pozneje smo, ker je bil Srp brez kladiva, naredili še kladivo in ga malo provokativno poimenovali Hammer, potem je bil The Hammers in Gojc – gledališka veseloigra s petjem, monodrama s štirimi igralci in petimi glasbeniki. Glasba me ves čas spremlja, čeprav je trenutno zanjo premalo časa. A počasi se že opremljam z novo tehnologijo (pokaže na računalnik) in pripravljam, da se spet vrnem v te vode. V mislih imam dva glasbena projekta, ampak o tem nerad govorim, ker stvari še niso zrele.

 

Omenili ste novo tehnologijo – ste prijatelj z njo?
Zelo, sem fen novih tehnologij! Trenutno v tržaškem gledališču delam igro Vrtiljak z imenitnim režiserjem, Sarajevčanom Dinom Mustafićem, ki mi je povedal, da se pri njih ljudje delijo na "picišlije" in "mekišlije", torej na tiste, ki uporabljajo PC-je, in tiste, ki uporabljajo mace (smeh). Zelo simpatična delitev. Sodobna tehnologija je že prodrla globoko v svet, ki je bil še malo prej v vojni, ampak danes mora iti v korak s časom; njihova duhovitost doprinese k temu, da se naredijo takšne "verske sekte" (smeh).

 

Vidim, da vi spadate med "mekišlije".
Absolutno! Če resno delaš in potrebuješ dober računalnik, potem je to mac, kaj bi s PC-jem (smeh)? Res so mac in njegovi progami narejeni bolj uporabno, logično.

 

Nekateri se bojijo, da bo tehnologija izrinila človeka.
Ne, mislim, da je tehnologija možnost nove organizacije. Demokracija se kot oblika družbenega sobivanja počasi izpeva, zato bo morala priti neka nova oblika. Mislim, da lahko ravno v tehnologiji najdemo možnost, kako organizirati tiste stvari v družbi, ki nam danes povzročajo preveč sivih las. Ravno sem razmišljal o birokratih: počnejo svoj posel, kot jim ga zakon veleva. Problem je v tem, da so oni tisti tehnološki stroji, ki ne upoštevajo več človeškega faktorja, ampak se držijo samo zakona, velikokrat pa imajo tudi občutek, da so v družbi nadpotrebni – to je prej ovira za razvoj družbe kot pa korist. Birokrati bi morali biti servis, a je ta svet z birokratsko (lahko rečem) golaznijo – v biološkem smislu, ne mislim, da so oni golazen, saj le opravljajo svoj poklic – tak bakterijski svet, ki je načel človeštvo. To je ta bistvena napaka. Mislim, da nam bo lahko tehnologija pomagala marsikaj urediti, od odvoza smeti, elektrike, vode … vse te nujne zadeve se lahko avtomatizirajo.

 

 

Celoten intervju preberite v aktualni številki revije Stop (št. 10, izid 9. marec 2011).