Ne doživi vsaka predstava stote ponovitve, sploh ne monokomedija. V čem je čar Laži, ampak pošteno?
Ne, res je, pri tako široki ponudbi, kot jo imamo zadnje čase, je to še vedno velik dosežek. Seveda je prvi adut predstave, da je smešna, hkrati pa je duhovita (kar žal ni eno in isto). Razmišljanje o lažeh ni niti za trenutek primitivno, ni treba preklinjati in omenjati spolovil in spolnih odnosov na vse načine, da bi zbujal smeh. Seveda je veliko gledalcev, ki imajo radi t. i. "rignt, prdnt teater" in tudi tovrstnega blaga je na trgu dovolj, vendar gledalci včasih radi tudi razmišljajo, čeprav skozi humor.
Se igralec po stotih ponovitvah že naveliča biti sam na odru in ponavljati istih stavkov?
Ne, sploh ne. Ravno po tem se vidi, kako je predstava postavljena. Če je dobro postavljena, se je nikoli ne naveličaš. Seveda je lahko utrujajoče, če so ponovitve preveč na gosto in se nimaš časa vmes odpočiti. Kar govoriš, gre počasi v drugi plan, v ospredje se po nekaj ponovitvah postavi odziv publike in moj odziv nanje, spretno balansiranje po tanki meji prave mere, da bi ne zašel v banalnost v želji po tem, da bi bilo smešno. Publika je vsakič drugačna in posamezniki v njej reagirajo zelo različno. In ko si sam na odru imaš gledalce za soigralca v igri in veliko bolj čutiš posameznike v publiki, čutiš kako se odzivajo, na katere stavke, misli, šale reagira kdo, tako vidiš kakšni so ... in šele ko res obvladaš predstavo od začetka do konca, po tridesetih, petdesetih ponovitvah, takrat šele se lahko res posvetiš komunikaciji s publiko. In to je užitek.
V čem so čari in pasti mono predstave?
Glavni čar je v tem, da se med tabo in publiko vzpostavi direkten kontakt, gledalci postanejo molčeči sogovorniki, ki s svojimi reakcijami zelo veliko povedo. Pri tem nisi odvisen od nikogar, sam ustvarjaš ritem in muziko predstave. Seveda pa se v tem skriva tudi past. Iz vsake zagate se moraš izvleči sam. In zgodilo se mi je že, da sem preskočil par strani teksta, dojel, da sem naredil neumnost, govoril naprej in razmišljal o tem, kako se bom vrnil na teme, ki sem jih izpustil in brez katerih nadaljevanje ne bo smiselno. Vse sem povedal in vse se je izteklo, le da sem bil po predstavi izžet in se me je lotil strahoten glavobol. Moram povedati, da je ritem predstave, ritem govorjenja strašno hiter, ni pavz, ni počasnih pripovedi, vse je napeto, kot struna, ura in dvajset akcije. Ni dolgčas, ne meni, ne gledalcem. Edini čas za počitek so smehi - torej boljša ko je predstava, bolj spočit sem .... Res uživam in to se vidi.
Razmišljate o motivatorju poštenega laganja kot opciji dela, če se naveličate igralstva?
Kako bi se naveličal igranja! To je prav iskreno pretvarjanje, žlahtno laganje, če hočete. Na odru govorimo velike resnice ali laži, kot da so naše, kot da smo mi nekdo drug - to je laganje, a ni. In vsi vemo, da je in to je pošteno. Saj sem motivator laganja, in tudi če bi se ukvarjal samo s tem, bi še vedno igral, nastopal. Saj vsak predavatelj nastopa, nihče, ki stoji pred poslušalci, ne more biti privaten, intimen, samo igra lahko, da je.
Kaj je pravzaprav poštena laž?
Poštena laž je bistroumni nesmisel, je skovanka, ki lahko ima več pomenov. Lahko je to laž, na katero so ljudje pošteno nasedli, lahko je to laž, s katero želimo doseči nekaj pozitivnega, lahko je to resnica, ki je zlorabljena, pa še kaj bi se najbrž dalo izmisliti. Glavni namen pa je o teh stvareh razmišljati. Kaj je laž, kaj je resnica, zakaj je laž škodljiva in ali je resnica vedno dobra ...
V Sloveniji je zadnje čase veliko laganja, predvsem v politični in gospodarski sferi. Je to pošteno laganje ali bi se morali ti ljudje udeležiti vašega seminarja?
Predvsem je to laganje bedno in nima nobene zveze s poštenim laganjem. Na motivacijski tečaj pa vabim vse državljane zato, da bi znali spoznati in razkrinkati škodljivo laž. Zaenkrat me čaka še veliko dela.
Vam je predstava pomagala uspešno lagati v vsakdanjem življenju ali ste to znali že prej?
Sam sebi sem znal lagati že prej, drugim pa raje ne lažem, ker bi mi lahko verjeli. Resnici in dobrim razlogom ali pozitivnim namenom pa nihče ne verjame. Sicer pa ne razmišljam kaj dosti, kaj je res in kaj ne, raje presojam o tem ali je nekaj dobro ali slabo.
Pripravljate trenutno kakšen nov projekt?
Z Branetom Kastelicem sva se dogovorila, da bova razvila temo Moški pri petdesetih - precej feminističen samokritičen projekt, ki obeta obilo samoironije in z angleškim humorjem cepljeno slovensko nerodnost. Rad pa bi tudi izpolnil svoje otroške sanje in postavil velik (pravljično čarobni za otroke in zabavni za odrasle) spektakelski dogodek Zvezdico zaspanko.
