Tisti globoki, brundajoči glas se je slišal že od daleč in odmeval po recepciji hotela, v katerem sva bila zmenjena za intervju. Beograjski glasbenik uživa status legende jugoslovanske scene že tri desetletja, bil je prvi glasbenik z "napačne strani", ki je v času balkanske norišnice leta 1993 razprodal Halo Tivoli, in eden prvih, ki je med sprte narode z vztrajnim koncertiranjem prinesel toleranco. Pred dnevi je izdal novo ploščo in pesniško zbirko, na katero je še posebej ponosen.
Vsi vas poznajo kot Bajago. Kako pa vas kličejo bližnji? Ste zanje Momčilo ali Bajaga?
V otroštvu so me starši naslavljali Momčilo le takrat, kadar sem katero zagodel. Prijatelji so mi rekli Moma, v domači hiši pa sem bil vedno Bajaga, tako kot moj oče in zdaj moj sin, ki ga prav tako vsi prijatelji naslavljajo z Bajaga.
Kaj vas je pritegnilo k glasbi? Kateri je bil tisti usodni moment v otroštvu, ko je glasba stopila v vaš svet?
Naslovnica plošče Live at Isle of Wight Jimija Hendrixa. Jimi s kitaro, bujno pričesko in trakom na glavi ... Meni se je od tega zvrtelo. (Smeh.) Šel sem v trgovino, kupil ploščo in doživel razočaranje. Tisto je bila res težka, glasna glasba, polna improvizacij. Tako da sem startal z lahkotnejšimi zadevami: Slade, Sweet, T. Rex, nato Deep Purple, šele pozneje sem spoznal Beatle in Stonese. A tisti Jimi Hendrix je bil začetek.
Ste kdaj sami zažgali kitaro na odru, kot jo je Hendrix takrat?
Nisem. Niti polomil nisem niti ene namerno. Hendrix je bil edinstven glasbenik, nekaj časa sem celo igral kitaro za levičarje, s strunami, razporejenimi za desničarje, seveda zato, da bi bil videti kot Hendrix. Žal sem jo pred leti prodal, a s kitarami je kot z dobrim vinom. Z leti postanejo žlahtne. Moj Les Paul je imel pred leti osem kilogramov, zdaj pa dvomim, da jih ima štiri in pol. Les se je izsušil in zdaj zveni bolje kot kdaj prej. Pred dnevi sem brskal po YouTubu in videl komentar nekega mulca, ki je napisal, da nam verjetno ne gre najbolje, če vsi v bendu že leta in leta igramo iste kitare. (Smeh.)
Pravite, da so Deep Purple eni vaših najljubših izvajalcev. Leta 1974 ste na njihovem koncertu v Beogradu oglušeli. Drži?
Res je. Deep Purple so bili prva zahodna rockovska skupina, ki je obiskala Beograd. Pripeljali so ogromno, izjemno glasno ozvočenje. V prvih vrstah so sedeli znani obrazi, dame v večernih toaletah in starejši ljudje, in ko je bend otvoril koncert z Burn in je tista jakost zvoka butnila, so vsi pobegnili na tribune. Mi mulci, ki smo se v dvorano pritihotapili s ponarejenimi vstopnicami, pa naravnost v prvo vrsto. Postavil sem se pred kitarista Ritchieja Blackmorja, a glasnost je bila tako huda, da sem bil tri dni po koncertu gluh, nič nisem slišal. Nikoli pozneje v karieri nisem igral na tako glasno ozvočenje. In od takrat sem oboževalec starih Deep Purple za vedno.
Štiri leta pozneje ste pristali v Riblji Čorbi, od vaše prve solistične plošče je minilo osemindvajset let. Zdaj se pogovarjava ob promociji nove plošče Daljina, dim i prašina. Kaj vas po vseh teh letih še vedno žene?
Res imam rad svoje delo. Obstaja toliko drugih stvari, s katerimi bi se lahko ukvarjal, a glasbo res obožujem in je del mojega metabolizma. Ta nova izdaja – paket s knjigo poezij in zgoščenko – je nekoliko nenavadna, a še vedno je tukaj najpomembnejša plošča, torej priložena zgoščenka. V Srbiji smo ploščo izdali pri lastni založbi v sodelovanju z Večernjimi novostmi, enim najbolj prodajanih dnevnih časopisov v Srbiji. Zakaj? Ker zadnja leta izdajajo veliko knjig in te se prodajajo v veliko večjih nakladah kot v knjigarnah. Večernje novosti imajo v lasti 18.000 kioskov po Srbiji in Črni Gori. V celotni Srbiji je ostalo le enajst prodajaln glasbenih CD-jev, od tega so štiri v Beogradu. Verjetno gre za eno zadnjih izdaj, ki bo na voljo v fizični obliki, ko se naslednjič srečava, ti bom podaril glasbo na USB-ključu. (Smeh.) Stremeli smo k temu, da smo čim cenejši in da je album na voljo v vsaki vasi. Maloprodajna cena v Srbiji je 4 evre in pol, pri vas bo 8 evrov, torej nas ni gnala želja po zaslužku, temveč to, da se glasba karseda dobro promovira. Ravno na dan uradnega izida sem bral v nekem angleškem časopisu, da so tisti teden prodali najmanj CD-plošč v zgodovini. Kar pa se knjige poezij tiče ... V življenju sem spisal približno 200 skladb, za knjigo sem jih izbral 70, in to takšnih, ki lahko učinkujejo tudi brez glasbe. Razveselilo me je dejstvo, da prvih pet izvodov vsake knjižne izdaje roma neposredno v arhiv narodne knjižnice.
Ste razmišljali, da bi katere od teh besedil pretočili na gledališke odre ali v filmski scenarij, kot je naredil Đorđe Balašević?
Ne, ne, to me ne zanima. Znam narediti filmsko glasbo, in to je to. Obožujem filme, gledališče in knjige, ni me pa nikoli zanimalo, da bi se podal v te vode. Delal sem glasbo za filme, serije, gledališče, radijske reklame, skladbe za otroke ... vse živo. A razen glasbe me ni nič zanimalo. Težko si sebe predstavljam kot lastnika gostilne ali kemične čistilnice.
Intervju lahko v celoti preberete v Stopu številka 28.
