49-letna Sanja Doležal, večno mladosten obraz "jugoslovanske ABBE", se je na naš pomenek ob kavi v zagrebškem hotelu pripeljala kar na kolesu. Tisti dan je v Zagreb prispela z reke Mrežnice, kjer sta si z možem Nenadom, bobnarjem Novih fosilov, postavila vikend; tam je moža, s katerim sta bila več kot petindvajset let glasbena in zasebna partnerja, maja zadela usodna možganska kap. Sanja je ljubezen svojega življenja pokopala na svoj rojstni dan in ob prihodu je delovala še vedno globoko pretresena. Zato sva se raje pogovarjala o bolj veselih temah in prigodah benda, ki je zaznamoval generacijo osemdesetih let. "Veste, o Fosilih vem vse, lahko bi šla na kakšen kviz o bendu in brez težav bi zmagala," je dejala med obujanjem spominov na dobre stare čase.
Nekaj let ste na televiziji vodili pogovorne oddaje. Ste raje intervjuvani ali raje intervjuvate?
Nedvomno bi zdaj raje spraševala vas. Rada se pogovarjam z ljudmi. Želela sem študirati novinarstvo in res sem uživala med delom na televiziji. Novinarstvo je krasen, a težak poklic, dandanes ponižan, ker kapital diktira medijem, ki so v službi denarja, ne ljudi. Včasih so se novinarji družili, si izmenjevali informacije, nič čudnega ni bilo, da si v istem tednu izšel na petih naslovnicah.
Bo koncert v Križankah prvi nastop brez Nenada?
Ne, tretji. Poleti smo imeli že dva dogovorjena nastopa od prej.
Kako je bilo na teh nastopih?
Težko. (Premišljuje.) Zelo težko. Ne bi se rada pogovarjala o svojem možu, če je to možno.
Razumem. Na teh koncertih ste izvajali tudi tri čisto nove skladbe.
Stremimo k novemu materialu, a smo ugotovili, da ljudje prihajajo zaradi starih uspešnic. Gre za skladbe, ki trajajo dolgo časa. Te pesmi so zaznamovale naša življenja, ljudje so se ob njih zaljubili, se razšli, se poročali, vzgajali otroke ... Ta trajnost je dokaz, da so skladbe res dobre. Veseli nas, da lahko ljudem ponudimo takšne lepe spomine ob glasbi.
Je ob takšni zapuščini in po premoru – navsezadnje je od zadnje plošče "klasične zasedbe" minilo več kot dvajset let – težko ustvariti nove skladbe?
To bi bilo treba vprašati Rajka, on je skladatelj. Ne morem govoriti v njegovem imenu, a meni se zdi, da ni enostavno. Ljudem, ki jim je bog dal talent, ni lahko. Vsi mi drugi, tudi mi v bendu, smo le poustvarjalci. Umetnost se ustvarja iz duše in muza ne traja večno, treba jo je hraniti s čustvi. In če živiš tako burno emocionalno življenje, enostavno izgoriš. Zato tako veliko umetnikov enostavno znori, zapijejo se ali odvandrajo na stranpota, že od nekdaj je tako. Vsi veliki umetniki so bili na robu razuma.
Rajko je imel precej tovrstnih težav, mar ne?
Rajko je predvsem velik umetnik, velik. Je eden najboljših avtorjev iz te regije, seveda so tu še Arsen Dedić, Zdenko Runjić, Djordje Novković, Djordje Balašević ... Malo je takšnih genijev in Rajku je bog dal izjemno veliko talenta. Hkrati je količina talenta proporcionalna z danimi mukami. Rajko je imel zadnja leta veliko težav s srcem in še kaj.
Je v načrtu celoten album?
Vedno imamo veliko načrtov. (Nasmešek.) Odvisno od navdiha, nikamor se nam ne mudi. Diskografska industrija je tako in tako mrtva, zato lahko izdajamo skladbo po skladbo. Rajko je trenutno v kreativni fazi in verjetno bo jeseni izšla nova skladba. A mi smo predstavniki stare šole popa in pojemo ljubezenske pesmi. Ne zanaša nas v rock, hip hop, tehno ali etno. Rajkova ideja je klasična pop šola. Veliko pop pevcev koketira z elektronsko glasbo, ki ima zadnja leta močan primat. Mi na srečo nimamo potrebe po tem. Da ne govorim, da bi bilo smešno videti Marinka, ki je pravkar slavil sedemdeseti rojstni dan, kako pleše na tehno. (Smeh.) Madonna je primer takšnega siljenja v plesno glasbo. A prav, ona je predvsem plesalka in šele nato pevka. Zato na koncertih pleše, in to odlično, poje pa malo manj, pravzaprav sploh ne poje. Ampak pri njej gre za šov, ki se gleda.
Sta bili z bivšo, zdaj že pokojno Djurdjico (Barlović, prvo pevko skupine) prijateljici, sta kdaj kofetkali?
Nisva bili bližnji prijateljici, sva se pa dobro poznali, poznala sem tudi njenega moža in oba otroka. Edini nasvet, ki mi ga je dala, je bil, da naj pazim na svoje živce. Tudi pokojni Moka (Slobodan Momčilović, prvi bobnar skupine, op. a.) mi je ob prihodu v bend dejal čisto enako. (Smeh.) Do sedaj sem jih poslušala. Imamo čudovito službo, a ni enostavna, na trenutke je precej težka. Zdaj je enostavno, a v osemdesetih letih smo imeli po trideset in več koncertov na mesec. Tako postaneš stroj brez čustev. Vsi glasbeniki so se začeli ukvarjati z glasbo zato, da bi dali emocije iz sebe. V tem poslu ni sprostitve. Smo profesionalci, nikoli pred koncertom nismo spili niti kapljice alkohola. To je bilo pravilo. Pili smo po nastopih, po tem smo bili znani, da se radi zabavamo.
