A v treh letih je Nuša Lesar dokazala, da se za lepim obrazom skriva še kaj več. Kljub rosnim 25 letom je kos vsakemu sogovorniku, njen nastop je suveren in odločen, sama pa pravi, da se v studiu odlično počuti.
Pri Svetu ste že tri leta. Ste si, ko ste začeli, mislili, da boste ostali tako dolgo?
Upala sem, nekako celo računala. V to se nisem spustila kot v krajši projekt ali postajo na poti. Študirala sem na Fakulteti za farmacijo in sedaj se počasi zavedam, da se morda v laboratorij ne bom več vrnila. Za zdaj se bolj vidim kot voditeljica.
Oddaja je v teh treh letih doživela kar nekaj sprememb. Kako so na vas vplivali odhodi sodelavcev? Nekateri niso odšli na ravno najlepši način, npr. Uroš Slak in Bojan Traven. In kam je izginila Urša Levičar?
Mene je najbolj prizadelo, ko so Uršo umaknili kot voditeljico, ker sva se zelo povezali in mi je bilo fino z njo delati. A na srečo sva še vedno sodelavki, ona je sedaj naša dnevna urednica in mislim, da je s tem zadovoljna. Kar se tiče drugih, ki so odhajali, pa me to ni pretirano vznemirilo. Seveda mi ni bilo vseeno, z vsemi sem dobro sodelovala, a to so odločitve višjih, na katere jaz nimam vpliva, zato sem se s tem sprijaznila. Konec koncev so vsi, ki so odšli, stari prekaljeni mački in me ni skrbelo, da se ne bi znašli.
Študirali ste laboratorijsko biomedicino (narejene ima vse izpite, čaka jo le še diploma). Kako to, da ste se odločili za ta študij?
Vedno sem se videla v laboratoriju. Po eni strani je to precej skrivnosten poklic, po drugi strani pa imaš še vedno lahko stike z ljudmi, če želiš – npr. če delaš v zdravstvenem domu. To me je po svoje privlačilo: občutek domačnosti in hkrati skrivnostnosti. Vedno so me privlačile stvari, ki se jih ljudje bojijo (smeh).
Torej se ne bojite krvi in igel?
Ne, ne, ne (smeh)! Med študijem sem si sama jemala kri iz prsta in sošolci, ki še nikoli nismo imeli igle v roki, smo drug drugemu jemali kri iz vene. Ne, mislim, da me nič več ne more presenetiti (smeh).
Kaj pa kakšni grozljivi posnetki nesreč, pokolov ipd.?
Nimam občutljivega želodca, me pa prizadene kot človeka: da se to dogaja ljudem, ki so nam lahko blizu, da bi se tudi sama lahko znašla v kakšni podobni situaciji.
Kako se počutite kot "prinašalka slabih novic"?
(Kisel nasmešek.) Želim si, da bi imeli več pozitivnih novic, ne bi rada, da bi me ljudje začeli enačiti z negativnimi novicami. A žal je tako in nekdo jih mora sporočiti. Moja vloga voditeljice je, da podam informacije, ne glede na to, kako slabe ali tragične so. To pač naredim. Sem pa zasebno veliko bolj sproščena in neobremenjena, tako da je veliko ljudi začudenih, ko me spoznajo.
Intervju z Nušo Lesar lahko v celoti preberete v Stopu številka 37.
