Nastalo je tisoče zgodb, ki so jih ustvarjalci filma zlili v eno samo. Janovo realnost. Tako je tudi sam na premieri filma opisal izdelek in poudaril, da gre res za necenzuriran film. O nastajanju filma nam je pripovedoval Aleksander Lavrini, član ustvarjalne ekipe Singing Eye Production.
S kakšno željo se je Jan obrnil na vas? Kakšen dokumentarni film si je želel in s katerim vodilom ste se lotili dela?
Jan se je po pogovoru in predlogu njegovega basista, Anžeta Langusa Petroviča, sam odločil, da bi za snemanje dokumentarnega filma poklical Bojana in se dogovoril za sestanek. Že na začetku je stvar prepustil ekipi, skupaj smo se pogovorili le o sami osnovni ideji. Dela smo se lotili svobodno, bistvo pa je bilo pokazati Janovo resnico ter njega takšnega, kot je, oziroma takšnega, kot ga širša publika ne pozna. Gradivo smo zbirali eno leto, zgodba pa se je delala na koncu.
Za kakšno tehniko spremljanja Janovega delovnega (in prostega) časa ste se odločili? Je šlo bolj za dokumentiranje, morda za neko daljšo video zgodbo oz. na kaj se je ovila rdeča nit?
Odločili smo se, da bomo Jana spremljali ves čas in povsod, kjer se bo le dalo. Seveda je moral na to pristati tudi on, a je bil zelo odprt za predloge in pripravljen sodelovati tudi v tem smislu, da nam je to dovolil. Snemali smo vse, kar se nam je zdelo pomembno, da moramo prikazati, in še več, tako da je bilo delovnega gradiva ogromno. Lahko bi rekli, da je nastal nekakšen video dnevnik, vendar se je zgodba pričela zares graditi na osnovi Janovega pogovora pri njem doma, ki pa smo jo prepletli s posnetki s priprav na snemanje in samega snemanja njegovega novega albuma. Narator zgodbe je seveda Jan sam, saj bi bil nekdo drug lahko že neke vrste sito, česar pa nismo želeli.
Pevca ste spremljali v preteklem letu njegovega dela. Na kak način so se v dokumentarec vpletle zgodbe njegove preteklosti?
Če dobro poslušamo njegovo glasbo in intervjuje, se zgodbe njegove preteklosti prepletajo že ves čas njegovega delovanja, vendar pa je tokrat te zgodbe pripovedoval sam, brez samocenzure ali celo napihovanja in potvarjanja dejstev drugih. Zgodbo je imel v svojih rokah, je pa zagotovo pokazal zaupanje, ko je celoten izdelek kljub vsemu le prepustil nam.
Če Jan Plestenjak želi ali ne, se za njegovo zasebnost mediji zanimajo, odkar je na sceni. Oboževalci se dokopljejo do informacij, izbrskajo zgodbe ... S čim pa je Priznam čisto posebna zgodba o Janu Plestenjaku, česar še ne vemo?
Priznam je beseda, ki že sama pove dovolj. Vsi, ki Jana spremljajo kot oboževalci, pa tudi kot kritiki, včasih izbrskajo zgodbe tudi iz tistih virov, ki niso vedno zanesljivi, tu pa je Jan govoril o svojih notranjih vsebinah sam. Zgodba je privlačna ravno zato, ker Jan tega ni cenzuriral. Vsekakor smo bili pozorni, da bomo zadovoljili gledalca, hkrati pa ohranili tiste dele Janove zasebnosti, ki je nenazadnje lahko samo njegova. Bodo pa gledalci zagotovo lahko izvedeli in tudi videli veliko novega iz njegovega življenja.
Težko je reči, da so dokumentarni filmi iskani pri slovenski “kino publiki”. S čim jo nameravate pritegniti in v kolikšni meri je že ime Jan Plestenjak dovolj za dobro gledanost?
Opazili smo, in to tudi že ves čas vemo, da so dokumentarni filmi na slovenski sceni zaželeni, vendar jih je te vrste zelo malo. Jan je seveda že sam po sebi tako močan in privlačen lik, da je zanimiv za takšno spremljanje, kot je bilo naše, vendar pa smo si drznili več in storili nekaj na povsem drugačen način. Nismo delali klasičnega intervjuja, ki bi nosil zvočno podobo filma, ampak smo posneli Janovo intimno srečanje z osebo, ki mu je omogočila prostor, da je prosto asociiral in pripovedoval. To srečanje pa je potem postalo glas, ki nas popelje skozi dokumentarni film. V filmu ni interpretacije, ampak so gola dejstva, in to smo želeli.
Koliko ustvarjalne svobode je mogoče ohraniti ustvarjalcem filma, ko se lotijo komercialne zgodbe, kot je snemanje filma o slovenskem zvezdniku?
Ustvarjalne svobode je toliko, kolikor si je ustvarjalci upajo vzeti. Mi smo bili dogovorjeni, da lahko Jan, če ne bo ustvarjalne svobode, obdrži posnetke za lasten arhiv, mi pa bomo imeli izkušnjo več. Mogoče je ravno zato ta film postal to, kar je. Spremljan, zaželen in preprosto gledan.
