V jutro sončnih žarkov, ugasnjeno televizijo in postrojstnodnevno zatišje si oblečem kopalke in se ovijem v kopalni plašč. Še preden stopim iz hotelske sobe, se ozrem proti spalni zatopljenosti boljše polovice in si v ušesa potisnem slušalki. Pot me vodi mimo recepcije in razkošnih vrtov, ki kljub zimi v Istri vztrajajo v zelenju, dokler v nosnicah ne zavoham morske soli. Nadihal bi se morja na zalogo, a mi kri po venah še bolj drzno požene misel, da bom svoje telo namočil v Jadranu. Prvič v življenju bom kaj takega storil. V blagodejstva tega početja bom verjel, ko bom sam (s)probal, si v glavi ponovim in odvržem kopalni plašč. Nisem čutil pretiranega sramu, saj je bila ura prezgodnja za prve sprehajalce, ki bi se spraševali, ali sem malo nor.
Naposled nastopi trenutek, ko skušam šok premagati s pretirano naglostjo. Hitro začutim, kako se mi po telesu razlijejo mravljinci, sam pa brez popuščanja migam z rokami in nogami.
Kratek časovni interval plavanja v prsnem slogu se kmalu obrestuje, saj se telo nekoliko ogreje, in počasi začnem uživati v jutranjem trenutku. Zavedam se, da bi predolgo vztrajanje v morju lahko imelo slabe posledice, zato ne pretiravam in se kmalu dvignem iz vode. Zunanja temperatura me ni prezebla, a vseeno se obrišem v brisačo in znova oblečem kopalni plašč. Za kratek čas se odpravim na fitnes stezo, kjer se mi zdi, da bi lahko tekel v nedogled, dokler me misel na savno ne prepriča, da še bolj razgrejem telo.
Na takšen prerojen scenarij jutranjega vsakdana bi se lahko navadil. Zdelo se mi je, da sem razprl pljučna krila, razbremenil telo in se ponovno rodil. Nobene potrebe ni, da bi na dolgo in široko razpredal občutja, ki jih lahko enostavno zreduciram na dober istrski vtis vreden ponovitve.
